Kolumna: Krompir za predsednika

Brane Piano o zaslugah, ki jih lahko za naš narod prištejemo krompirju.

Pridelamo ga nekaj manj kakor sto tisoč ton. Vsak ga poje malo več kot petinštirideset kilogramov na leto ali dobrih dvanajst dekagramov na dan, kar je čisto spodobna porcija za prilogo. Pardon, za glavno jed, moramo zapisati, saj tako bi rekli tudi udje slavnega Društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi. Menda edinega društva, ki ima krompir, pa še nima predsedniškega kandidata …

Prav ta konec tedna, v soboto, so se v veselje številnih obiskovalcev zbrali na 17. svetovnem festivalu praženega krompirja ob Velenjskem jezeru. V tekmovalnem delu praži krompir osemdeset ekip iz vse Evrope, največ seveda iz Slovenije, potem pa množica lahko pokuša, kaj so scmarili. Za njimi k jezeru prihaja festival Pike Nogavičke, na katerem bodo pekli palačinke.

Pretiravamo? Niti ne. Riž, testenine, celo kuskus ga vztrajno izpodrivajo z naših miz in krompir je prišel na slab glas; da redi in da nam nič ne koristi, pravijo. Morda, čeprav je v njem največ vode in veliko železa. Bolj bo držalo, da smo si, kakor pri mnogočem drugem, krompirjeve redilnosti krivi sami zaradi pretiranih količin maščob, s katerimi ga pripravljamo. Kar tretjina od tistih 91 tisoč ton, kolikor ga – sicer vsako leto manj – pridelamo na Slovenskem, ga gre za zamrznjeni pomfrit in še pol toliko za čips, preostanek pa za domačo rabo, v kateri je zgolj kuhanega v kosih ali v oblicah še najmanj. Ampak prav zaradi njega smo še živi, natančneje, preživeli so naši predniki, brez njih pa seveda tudi nas, ki tako radi modrujemo o vsem, o čemer premalo vemo, ne bi bilo na tem koščku planeta …

Mineva natanko četrt tisočletja od takrat, ko je Marija Terezija tudi po vojvodini Kranjski ukazala saditi krompir, in odtlej so bila redka leta, ko bi zaradi slabe letine vseh drugih pridelkov Slovenci trpeli prehudo lakoto, vsaj tolikšne ne, da bi zaradi pomanjkanja množično umirali.

Premalo smo mu hvaležni. Ni dovolj, da so v Šenčurju postavili spomenik krompirju in avstro-ogrski cesarici, ki je tudi pri nas dala vojakom stražiti njive s krompirjem, da jih trmasti kmetje ponoči ne bi uničevali. Od tod precej za lase privlečena razlaga, da se je za takšnega stražarja, ki mu ni bilo treba na nevarnejše vojaške naloge, reklo, da ima krompir. Ne bo držalo že zato, ker tudi Nemci rečejo, da ima najbolj neumen kmet najdebelejši krompir, in bo prej prav, če rečemo, da gre za še en rek, ki smo ga posvojili od Švabov.

Bi dodali, da čeprav se tudi sami zavzemamo za več pridelovalnih površin in krčenje vsako leto več zaraščenih polj in travnikov, ob spremljanju srdite bitke za njive in hoste med avtocesto in mariborskim letališčem nismo naklonjeni kmetom, ki ne sadijo in ne sejejo ničesar, za kar iz proračuna ne dobijo kmetijskih subvencij, ampak podpiramo gradnjo tovarne, ki bo štajerskim delavcem dajala plače, da si bodo lahko kupovali krompir.

Kmetje bodo tako ali tako imeli debel krompir, če ga bodo le sadili na tistih njivah, ki jim bodo še ostale in se jim še niso zarasle, pa čeprav zanj ni subvencij. Mi pa ne bomo lačni. Kuhali, pražili in cvrli ga bomo lahko po mili volji. Če nam bo še kaj ostalo od plač in pokojnin, pa bomo za prilogo na ražnju zavrteli kakšnega vola.

Tako bi rekli, zdaj, ko nam je že uspelo izgubiti zaščito za teran in je nismo dobili za cviček, ki se k praženemu krompirju najbolj prileže, da bi končno lahko tudi vsi Slovenci enkrat imeli krompir. Najbolje tako, da si priznamo, da največjih zaslug za ohranitev naše kulture in jezika nimajo naši pesniki in pisatelji, ne narodni buditelji, ne borci za svobodo in še osamosvojitelji ne, temveč krompir. Izvolimo si ga torej za predsednika. Lahko je tudi pražen.

Besedilo: Brane Piano
Foto: Thinkstock

Preberite še: Krompir – poln vitaminov in mineralov

Odprta kuhinja
Odprta kuhinja

Portal za dnevni odmerek kulinaričnega navdiha.

Objava še nima komentarja.

Komentiraj objavo

Vaš E-naslov ne bo javno objavljen.

Delo Časopisno založniško podjetje d.o.o.
Dunajska 5
1509 Ljubljana