Odprta Kuhinja

Kolumna sitne mame: Polna (rdeča) kapa

A+   A-
Premislek praznikov: Ali je treba vse praznovati, sploh zato, da vaš otrok ne bi bil za kaj prikrajšan?



Tokrat sem pa že pretežno besna. Redko se odpravim v večje trgovine, ko pa se, grem ven izjemno slabe volje. Zakaj? Ker me zasipajo s prazniki, ki so najmanj neaktualni, predvsem pa skomercializirani do konca in še malo naprej. Avgusta zapolnijo police z bučami, nagrobniki in pajki. Ker se pač nekje na svetu praznuje praznik, ki ima komercialen potencial, saj ga vidimo v filmih. Da je mera polna, celo sovpada z našim praznikom, ko bi morali slaviti naš jezik, našo tradicijo, namesto tega pa vsi kupujejo buče. Žal predvsem tiste v prenesenem pomenu. Seveda se med strašljivimi podobami na policah hitro najdejo tudi novoletni okraski. Ja, avgusta. Najkasneje septembra. Okoli novega leta pa morate kupiti vse s srčki, pa še to morate pohiteti, če želite ujeti praznik skomercializirane ljubezni, sicer boste ljubljeni osebi februarja lahko kupili le še … jajca.

Prenasičenost vsega. Vsega, kar je v osnovi lahko tako lepo. Decembrski čas je res lep – je čas, ko se vsi trudimo to temo, ki nas zakrije po kosilu, preganjati s svetlobo. Pa nam uspe? Ali je enostavno vsega preveč? Ker moramo pograbiti vse, brez razmisleka, brez vprašanja, ali je to res naše in skladno z nami. Ali sploh še vemo, kaj je to? Sploh še poznamo svoje vrednote ali nam jih diktirajo trgovine, mediji, mame na facebooku in sosedi?

Pomislite, izberite, filtrirajte. Ni treba vsega praznovati, sploh zato, da ravno vaš otrok ne bi bil za kaj prikrajšan. Sploh če je prikrajšan za kopico igrač in sladkarij. Bo preživel. Zagotovo. Izberite svoje praznike, izberite svoj način praznovanja, če vam ustreza – in pazite na pasti. Nekateri trgovci vam praznike premeteno ponujajo prav take, kot se lepo slišijo – družinske, tople, nematerialne. Z njihovimi izdelki in darili. Seveda.

Je lažje slediti množici? Seveda. Je lažje dati na glavo tisto grozno rdečo kapo in peti o rdečenosih jelenih? Seveda. Težje je reči 'ne' – ne vsiljevanju komercialnih praznikov, ne kupovanju nepotrebnih dragih daril, ne nespoštovanju drugače ali neverujočih, ne temu komercialnemu svetu. V današnjem površinskem svetu je težje pogledati v svojo družino, tradicijo in se odločiti, kaj bomo pa mi.

Tudi če bomo mi drugačni od drugih. Tudi če bomo neizmerno sitni in godrnjavi. Tudi če ne bomo kupovali srčkov in vrtnic (ampak bomo šli na zmenek, ko se ptički ženijo in takrat kakšno barčico z lučko po vodi spustili). Tudi če se ne bomo šemili v čarovnice novembra in raje namenili večer poklonu našemu jeziku. Tudi če bomo celo vedeli, zakaj na določen dan praznujemo. Tudi če bomo prižigali adventne svečke in začeli to dolgo decembrsko klicanje luči v poganskem duhu originalnih praznovanj današnjih praznikov ali pa nastavljali piškotke Miklavžu, ki nam nato pusti za darilo nogavice in suho sadje, ker je to del tradicije naših babic. Ali verjeli samo v dedka Mraza, ker je to naša otroška tradicija. In zavračali tistega 'rdečekapičnega' gospoda, čeprav bomo morda to otroku težje razložili.

Tudi če bomo večer, ki ga številni imenujejo 'družinski praznik', preživeli tako, da bomo praznovali – solsticij, s svojim običajem. Moja mami ga je na primer uvedla tako, da praznujemo lučke. Po tradicionalni večerji z obveznim francoskim krompirjem (in rumovo torto, ki jo pripravim jaz) se odpeljemo po obalnih mestih in ocenimo okrašenost z lučkami. Brez daril. Ker je najlepše in nepozabno darilo vsakoletni prepir o prilagajanju ocen s preferiranjem rojstnega kraja. Darila nam kasneje prinese striktno dedek Mraz – nekoč na silvestrovo, danes pa se dobimo kar dva tedna po novem letu (veliko družino je težko uskladiti) in se obdarujemo z manjšimi darili (ki jih kupimo tudi izven norije, pa še znižane). Moja darila? Ja, tudi ta težijo, ne boste verjeli. Težijo s seznami kozmetike, netestirane na živalih. Težijo z vrečkami za večkratno uporabo. Težijo z lokalnimi izdelki. Težijo, ker obdarujem tiste, ki jih imam rada in jim želim dobro.

Zatorej, za dobro voljo – napolnimo te vedno bolj prazne praznike … Zmanjšajmo količino daril in se zanje raje bolj potrudimo, podarimo si resničen čas in drug drugega, brez floskul ter zlaganosti. Skuhajmo odlično praznično kosilo, specimo piškote za Miklavža, nazdravimo s prijatelji ob kuhanem vinu na stojnici, podarimo darilo tistim, ki so ostali brez upanja, objemimo se ob silvestrskem poljubu in si naredimo svojo družinsko tradicijo.
Datum Objave: 8.12.2017 ob 15:12

Več iz te teme:

kolumnapraznikisitna mamaobdarovanje

Naročite se na e-novice:

Martina Marušič KosAvtor na portalu Odprta kuhinja