Na obisku: Božič pri Firbasovih

Ko gre za božič, čas ne obstaja. Vsaj ne tak, ki se meri v minutah in urah – tu štejejo trenutki z najbližjimi, peka piškotov in malce več porabljene elektrike, saj pečica deluje dvojno. Božič je tako zelo lep, ker želimo v tistih dnevih, ki se nizajo okoli praznika kot biseri, podoživeti najlepše trenutke naših življenj. Vonjamo otroštvo, mamino potico, spominjamo se daril starih staršev, skupnega nabiranja mahu za jaslice in izbiranja popolne smrečice.



V iskanju magije božiča, ki se danes v vsej nepopolnosti seli v ponorela nakupovalna središča, kjer ni prostora za obujanje spominov, ni topline dedkovega objema, še manj vonja po babičinih dobrotah, smo pomislili, da moramo zbežati. Tja, kjer te pričakajo odprtih rok že na dvorišču in kjer ti mladi Bojan stisne roko tako močno, da takoj zagledaš – zvezdo! Čisto pravo repatico nad lesenimi jaslicami, postavljenimi ob kamnitem stopnišču idilične domačije Firbas. Približaš se in zavonjaš pehtran, s katerim je postlano Jezuščku, saj mama Marjana ni hotela zavreči še zadnjih obranih listov te rastline, ki jih je našla na vrtu in iz katerih nam je skuhala omamno dišečo in kremasto pehtranovo juho, ki bo za praznike lahko kraljevala tudi na vaši mizi. »Razmišljala sem, kakšno juho smo včasih jedli za božič. Kislo župo imamo vsi radi, a hotela sem pripraviti nekaj posebnega, saj tudi sama iščem vedno nove ideje, ki bi popestrile moj kuharski vsakdan. V teh krajih se je pehtran vedno uporabljal, jedla se je pehtranova potica,« pa naj bo v tem duhu postrežena topla predjed, sklenemo skupaj.

Doživetje kmetije, doživetje praznika

Pri Firbasovih bo te dni v krušni peči zgorelo kako poleno več, saj se bo v njej spekla tudi kakšna gibanica več. Pa ne prekmurska. Smo v vasi Cogetinci v Slovenskih goricah, kjer je ta sladka pogača prleška, natančneje slovenskogoriška: seveda iz domačih sestavin in izpod rok natančne in izurjene Marjane. Teorija pravi, da je za to jed značilno vlečeno testo, ki predstavlja plasti med skutnim nadevom, v praksi pa marsikdo ob prvem pogledu nanjo pomisli na pico. A nikar, vsaj ne pred gospo Marjano, kajti, roko na srce, to resnično ni prava beseda, ki bi opisala to značilno domačo jed. Jo želite pokusiti, kajne? Samo še malo, miza še ni pogrnjena, prej moramo še pobrkljati po kuhinji in se smukati gospodinji pod nogami, odkriti pokrovke, izpod katerih diši, kakor za božič mora, in si ogledati njeno posodje. Za praznike se obedu pritiče kakšen drug krožnik: pri vas je to najverjetneje najboljši servis, pri Firbasovih pa smo se zaljubili v stare krožnike, ki jih gospodar Alojz skrbno hrani ob zbirki starin, ki so nekakšen njegov hobi, bolje rečeno glasna strast, o kateri se razlega po okoliških krajih, od koder mu ljudje pripeljejo marsikatero staro reč.

Medtem ko Marjana končuje božično večerjo, Alojz popravlja še zadnje malenkosti na jaslicah, sin Bojan pa pometa dvorišče in kuri ogenj, da se bomo ob kozarcu njihovega vina, domačega hruškovega žganja ali hruškovega soka, na katerega so zelo ponosni, lahko pogreli tudi zunaj. Prav tu občudujemo lepo za­okroženo in obnovljeno poslopje, ki skriva marsikateri kotiček, v katerega bi rade volje pomolili nos in odkrivali življenje na kmetih. Še premični kokošnjak je tako čist in lepo izdelan, da bi ga lahko postavili na razstavo, star motor, traktor in čisto novi električni kolesi pa čakajo, da na izlet po okolici popeljejo turiste.



»Vse od maja je danes prvi dan, ko ste pri nas samo vi,« pove energična Marjana, Bojan pa razloži, da kmetija ponuja prenočišča v osmih sobah, dveh apartmajih, celo na seniku, lahko pa si privoščite glamping in se zbudite v eni izmed dveh lesenih hišic sredi sadovnjaka. Pa ne samo to, domačija Firbas je znana po tem, da ni navaden kmečki turizem, temveč ponuja doživetje: Bojan, rojeni pripovedovalec zgodb, poskrbi za ogled kmetije in tistim, ki si želijo spoznati njihovo delo, zada marsikatero nalogo. Tudi mi smo iz kurnika pobrali jajca, lahko pa še nahranite zajce, obirate hruške, sprehodite konje z gospodarjem in se pridružite pri drugih opravilih kmečkega vsakdana. Navdušeni boste nad vietnamsko pujso Pepo, ki se sprehaja med drugimi živalmi in prijazno opazuje ali drnjoha v kakšnem toplem, s slamo obloženem kotičku.

Zveni romantično, a vsa lepota in idila zahtevata veliko truda in odrekanja. Odkar so po skoraj petindvajsetih letih, ko je vajeti od očeta prevzel Alojz, kmetijo usmerili v turizem, dela ni zmanjkalo, še več, vsako leto pade kakšna nova ideja, kako ponuditi nekaj drugačnega, tudi po veliki zaslugi sinov, Bojana in Dejana, ki ga tokrat ni bilo z nami. Gospodar nas popelje do novega hleva, ki ga gradijo tako, da se bodo iz njega lahko živali sprehodile v zunanji del, popasle na travi, hkrati pa bo to nekakšen demonstracijski del za turiste. Čakajo tudi, da steče projekt, s katerim bodo dobili še več električnih koles za turiste, in še bi lahko naštevali.

Idila je popolna

A odmislimo delo, saj so vendar prazniki in se raje prestavimo k mizi, na kateri je poleg adventnega venčka, obogatenega z domačimi zelišči in zimzelenimi rastlinami, ki jih najdemo okoli kmetije, že postrežena pehtranova juha, dišeča in kremna, da bolj ne bi mogla biti. Zajček, ki dandanes velja za boljšo jed, je pred kuho čakal v kvaši iz čebule, brinovih jagod in soli, potem pa ga je Marjana zlato zapekla na maščobi in obogatila s čebulo iz kvaše, ki se je spremenila v podlago za lovsko omako, z malce slanine za bolj žmohten okus, seveda. Zraven pa kvašeni cmoki, posebni zato, ker so kuhani v sopari in še bolj slavnostni, saj v sredini skrivajo presenečenje: tudi v njih je slanina. »Zamesite bolj kompakt­no testo, da bodo obdržali obliko, če pa jih boste kuhali v vodi, morate kroglice vanjo položiti obratno, kot so vzhajale na podlagi, tako kot bi cvrli krofe,« nas poduči gostiteljica.



Kot kraljica omizja za posladek na lesenem loparju čaka še vroča gibanica, za katero vam polagamo na srce, da preizkusite recept, kajti navdušeni boste nad njenim bogatim okusom. Sočna je in sladka, hkrati pa z vonjavami iz pečice pričara pravo praznično vzdušje.

S polnimi trebuhi se vrnemo na dvorišče, da ovekovečimo spomin na druženje, pridružita pa se nam še prijazni ovčar Medo, ki se gospodarju vedno mota pod nogami, in tri tedne stara ovčica, kot nalašč za k jaslim. Idila je popolna.

Ko še mi zapustimo kmetijo, se za družino Firbas božič zares začne. Zaprejo vrata za goste, posvetijo se počitku, drug drugemu in se tako kot vedno peš odpravijo k polnočnici. Po napornem letu si želijo le malce miru in časa zase. Kar si zaslužimo tudi mi vsi, mar ne?

Fotografije: Tomo Jeseničnik

Preizkusite recepte, ki nam jih je pripravila Marjana Firbas:

Pehtranova juha

Zajec v lovski omaki

Firbasova gibanica