Na obisku pri bralcu, ki je s solatnim krožnikom zaslužil tri tisoč evrov

Nadaljujemo predstavljanje bralcev, ki z največjim uspehom sodelujejo v našem mesečnem natečaju OK recept.

Glede na to, da smo njegove lignje z ajdovo kašo izbrali celo med 25 najboljših receptov leta, nismo mogli izpustiti Daniela Vincka, v Ribnico priseljenega Velenjčana. Verjetno že prej ni bil mrk, ampak zadrega z zastoji in pritiski, povezani z njegovo zadnjo »institucionalno« službo, ko je bil vodja kuhinjske izmene v ljubljanskem hotelu Radisson Blu Plaza, se je tako odlično rešila, da je eden prvih vtisov, ki ga ljudje o njem dobijo – Daniel Vincek se ves čas smeji. Nič čudnega: elegantnejše službe zdaj skoraj ne bi mogel imeti.

***

To ni človek, ki bi se bal sprememb v življenju, skoraj vse ga veseli, če gre kaj v napačno smer, jo popravi, ne da bi iz tega delal preveliko dramo in se čutil oškodovanega za vse življenje. Recimo izobrazba: ker v tistem času, star je 34 let, poklic kuharja še ni bil nobel, kot je danes, se je raje šolal za elektrotehnika. Med počitnicami pa se je prijavil za počitniško delo v Domu na Slivnici – in bil zadovoljen, zdelo se mu je, da je naredil velik korak naprej, ko se je spopadal z dunajskimi zrezki in raznimi jedmi na žlico. Nadal­jeval je v piceriji Azur v Ljubljani in bil spet prepričan, da izjemno napreduje, ko se je uvajal v svetu rižot in pašt. Naprej: v ljubljanskem Asu ni ostal prav dolgo, v Ošteriji pr’ noni se je kalil leto in pol, vrhunec njegove kuharske kariere pa je do današnjega dne ostala služba v hotelu, kjer je bil na enem nižjih vodstvenih položajev.

V tistem času pa si je že kupil tudi fotoaparat in drugo opremo. Vsi vemo, da se živi od hrane, redki pa tako iznajdljivo kot Daniel. Ko je združil znanje kuhanja s tem, da se je priučil še fotografiranja, ob tem pa ustanovil blog, se je začel v celoti preživljati z novo dejavnostjo. Izginile so skrbi s čakajočimi Kitajci. Njegov dan zdaj: zjutraj vstane in v miru spije kavo. Razvozi otroka, se vrne domov in v enakem miru spije še eno kavo. Potem se loti kuhanja kosila za družino: najprej fotografira sestavine, potem še jed, kadar lepo uspe. Družina skupaj je in človek nekako pričakuje še eno kavo v miru, popoldansko. Proti večeru se loti obdelave fotografij, potem jih razpošlje na sedem naslovov, na vse pomembnejše fotografske banke.

Fotografske banke uporablja ves svet, vsi mediji. Takole deluje: za mesečno naročnino, ki ni usodno visoka, lahko dobiš dnevno določeno število fotografij, imajo pa jih na stotine tisočev. Od vsake potem avtor, ki jo je prispeval, nekaj malega dobi. Res nekaj malega, nekaj deset centov morda, kje tudi več. Pomembno pa je, da se fotografija lahko proda tudi večstokrat in znesek brez dodatnega truda počasi in zanesljivo raste. S svojimi kosili, tako rekoč, Dani na mesec brez naprezanja zasluži spodobno plačico. Pokaže fotografijo sklede solate, bleščeče in zelene, da se čuti hrustanje že ob gledanju, z nekaj barvitimi dodatki. Tako pogosto je bila sneta, pravi, da mu je do zdaj prinesla med dva in tri tisoč evri. In tako ta zadovoljni kuhar vstopa v zgodovino kot avtor najbolj dobičkonosne solate v zgodovini Slovenije.

Fotografija solate, ki je Danielu prinesla skoraj tri tisoč evrov.
***

Kot pravi, je iz krajev, kjer ni daljne gastronomske zgodovine, v Velenju so zgodbe bolj povezane z obdobjem knapovstva in industrije. Ko se je poročil in preselil k ženi v Ribnico, ga je začela zanimati še tamkajšnja kulinarična tradicija. Vrgel se je v raziskavo: za marsikaj je mislil, da je nekaj posebnega, avtohtonega, potem pa odkril, da imajo podobne jedi tudi drugje, ampak sčasoma, verjame, se bo nabralo dovolj materiala za knjigo. Je pa prepričan in je posebej za bralce OK tudi pripravil – ter seveda poslikal – dve posebnosti, za kateri res še nismo slišali: ocvrte ribniške žlikrofe, žepke z rožičevim nadevom, in ribniško povanco, zavitek s proseno kašo, ravno prav sočno, dišečo, hkrati pa ne prav zapleteno za pripravo. Krasna recepta!

Recept za tole Danielovo dobroto na fotografiji: Rožičevi žlikrofi

Če zdaj začnemo naštevati še to, kako Vincek že nekaj let z veseljem na vrtu prideluje domačo zelenjavo in lovi ribe, ki jih potem spusti nazaj, bo že rahlo osladno, čeprav je vse res. Smo ga pa le ujeli tudi brez odgovora. Čez dvorišče njegovega doma je krasen kozolec, okrog katerega se mu spleta nova ideja; tu bi bila simpatična manjša gostilna, pravi. »Kaj bi bilo na jedilniku, če bi danes prišli k tebi na kosilo?« Zamislil se je, potem pa zablokiral. Po glavi so se mu podili sami detajli, restavracijske zadrege, počutil se je negotovega, ker za njim ni bilo hladilnika, da bi pogledal, kaj ima na voljo.

Vas mika Danielova jed na fotografiji? Tukaj je recept: Ribniška povanca

Sploh ne dvomite: vse bo naštudiral, pot do kozolčka restavracije bo svetla. (V predsobi ima namreč luč, ki si jo je kupil z nagrado za osvojeno prvo mesto v naši akciji, z receptom za lignje.)

Zaradi veselja, ki ga ima do učenja in dela, bi mu človek kar privoščil, da bi tistih tristo Kitajcev iz Plaze z avtobusom med ogledom Slovenije nekoč prišlo na kosilo k njemu v Ribnico. Njegov piščanec na spodnji fotografiji jim bi zagotovo teknil.

Slasten piščančji recept: Karameliziran piščanec

Fotografije: Daniel Vincek

Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Komentiraj objavo

Vaš E-naslov ne bo javno objavljen.

Delo Časopisno založniško podjetje d.o.o.
Dunajska 5
1509 Ljubljana