Suzan Gabrijan v petih slikah

Imamo novega človeka, vrednega občudovanja. Suzan Gabrijan je vrhunska fotografinja, ki v zadnjem času vedno bolj izstopa na področju hrane. Ne nazadnje: je dvorna fotografinja Hiše Franko in Ane Roš. Ob tem je tudi odlična in zelo natančna kuharica in gostiteljica, pa še keramiko, ki jo pogosto uporablja pri svojih postavitvah, oblikuje sama.

»Nič čudnega, da je tako lepo. Neko Nemko so najeli.« Priznam, to je bil moj pomislek ob listanju Lidlove knjige s Tomažem Kavčičem. In sem se nehala zanimati. Samo napol iz trte izvito; Suzan Gabrijan je otroška leta res preživela v Nemčiji, zdaj pa že dolgo živi v Ljubljani.

Kot fotografinja sodeluje z vsemi več­jimi slovenskimi oglaševalskimi agencijami in ni ena tistih, ki bi imeli problem s trditvijo, da so pravzaprav komercialni fotografi. Ima pa srečo s strankami; ko je Ana Roš posnela legendarni Netflixov dokumentarec, se je nenadoma pojavila potreba, da bi nekdo sistematično in z občutkom fotografiral meni, in to ob vsaki sezonski menjavi. Najeli so Susan in z ekipo je preživela štiri dni: med natakarji, v kuhinji, v gozdu z Ano. Susan, ki je za OK sama izbrala fotografije, ki jo dobro predstavljajo, pravi, da je v posnetku Aninega krožnika pravzaprav njena celotna zgodba, kot jo vidi sama. Izjemno poznavanje sestavin in rastlin, ki se ne izpelje v opise, kot sta domače in z vrta, ampak so res povzdignjene v neko kulinarično avantgardo.

Za Suzan pa ta fotografija Aninega jajčka z lipovim listjem predstavlja tudi namig na japonsko estetiko; vse je natančno na tistem mestu, kot mora biti. Naravna, nonšalantna popolnost.

O gyozah in krožničku

V Suzan je neka dvojnost. Je perfekcionistka pri vsem, kar počne, kar bi utegnilo biti naporno, če ne bi imela smisla za humor. Recimo: moža včasih nadleguje, če ne reže pravilno česna, pripoveduje. Hkrati pa občuduje napake.

Pri posnetku japonskih cmočkov, gyoz, na več načinov, na primer, si oglejte keramiko, ki je tudi njeno delo. Mentorica in učiteljica Vesna Vidrih se ji čudi, kako so ji lahko všeč krožniki, ki imajo očitne pomanjkljivosti, razpoke, odkruške, razlite barve. Suzan pa ceni pravo to; vsaka napaka pomeni, da sta skodelica ali krožnik neponovljiva in enkratna. Eden od razlogov, da se je začela s keramiko ukvarjati tudi sama, je bilo spoznanje, da smo pri fotografijah hrane že malo siti starega lesa – in navadnih krožnikov, pa tudi če so še tako starinski.

Suzan z istim značilnim humorjem pravi, kako odbija lahkotna vprašanja kakih gostov, ki jih njeni izdelki navdušijo.

»Bi mi podarila ta krožniček?«

»Hm. Ne!«

Niti za petsto evrov ga ne bi dala, pravi, ker je njen in ker je v njem toliko dela. Razmisli pa, ali bi naredila novega, podobnega, če je komu všeč, ampak ne za tako božjastno ceno …

Na tej sliki (zgoraj), tudi z očitnim vzhodnjaš­kim vplivom, so cmočki, ki jih je sama pripravila, in sicer na dva načina: v juhi in popražene, skupaj s pomako, vrtnice pa so tam samo za okras. Posvetite se detajlu keramike, barvam glazure, ena je še posebno lepa, kajti je rjava, ki prehaja tudi v črno, z zlatim podtonom. Pa oglejte si, kje so razpostavljeni listki rdeče bazilike; to je tista japonska estetika, ki jo omenja, ko je vse z neko lahkoto na svojem idealnem mestu.

O nevednosti, svetlobi in špagetu

Drugače pa je v tej simpatični 37-letni Prekmurki na sploh zvrhana mera oblikovanja. To naj bi bilo tudi njeno šolanje – na fotografijo pa se je vpisala nevede. V Linzu je opravljala magisterij na oddelku za grafično oblikovanje in šele po vpisu ji je sošolka povedala, da je v program vključena tudi fotografija.

Zdaj je polno zaposlena: med njenimi naročniki so Lidl Slovenija, Spar, McDonald’s, Perutnina Ptuj, Simobil, Telekom Slovenije, Mercator, ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Krka, NLB, Zavarovalnica Triglav … Kaj poznate, v zadnjem času? Njena je recimo tista miza s številnimi jedci, posneta iz ptičje perspektive, ki oglašuje slovensko lokalno hrano. Pa dama v poslovni obleki, ki puli solato za Hofer.

In mogoče enako zanimivo kot to naštevanje referenc: Suzan je človek, s katerim je mogoče razpravljati o kompoziciji. In svetlobi. Fetišu vseh fotografov. To je tisti element, zaradi katerega je izbrala sliko špagetov v preprosti skledi z belim ozadjem. Kaj ste najprej pogledali? Najbrž delček špageta, ki visi iz sklede? To je narejeno načrtno, brez tega bi bila fotografija nekoliko pusta. Posnela jo je kar v svojem stanovanju, z difuzorjem na oknu, skozi katero je lila jutranja svet­loba. Bistvo fotografije pa je v tem, kako vam je s končka špageta pogled mehko odpotoval po spletu svetlobe in nežnih senc, ki oživljajo testenine.

Pri fotografiji Suzan, ki sama dela tudi postavitve, torej stylinge, omeni še pomen prta. Ravno prav svečan je, da prizor povzdigne, ga prestavi v neko fino restavracijo, kjer beli prti nikoli ne manjkajo.

O odličnih gostiteljih in še enkrat o imenu

Je kdo omenil restavracijo? Da, restavracija je bila ena od zamisli, kaj bi se dalo početi v življenju. Suzan namreč kuha vsak dan; sama zase in kadar kuhata z možem, postavljata jedi na mizo, kot bi čakale na fotografiranje. Na dan, ko sva se dobili, je pripravila kvinojino skledo z avokadom in malinami. Prekrasno (je vedela tudi sama, ko je kazala fotografijo na telefonu; z njo je mučila moža in mu jo poslala v službo, kajti on trdi, da v središču Ljubljane česa takega ni mogoče dobiti).

Sicer pa z možem Zoranom, ki je tudi v oglaševalskem poslu, slovita kot pogosta in odlična gostitelja in tisto so šele postavitve mize, da se reče! Japonske cmočke, ki smo jih omenjali, sta nekega decembra postregla vsaj petkrat, različnim družbam.

Naslovna fotografija (zadnje tiskane OK, fotografija s cmočki) je bila izbrana kot hommage njuni ljubezni do te vrste kulture hrane in druženja. To je sicer, ne boste verjeli, božično-novoletni prizor, posnet za trgovino Utopiast. Ideja je bila preigravanje možnosti, kako bi se dalo to postaviti na drugačen, zračen in svetel način, brez običajne novoletne preobteženosti. Iz te slike, na primer, veje izrazit skandinavski duh in s tem tudi zima, pravi Suzan.

Ali ni zanimivo, česa vsega nismo vedeli o tej zanimivi fotografinji, samo zato, ker smo bili zaradi imena prepričani, da je Nemka. (Zavajajoče ime; že prej so bile težave z njim. Ko so se priselili nazaj, tedaj še v Jugoslavijo, so očeta poklicali na občino, češ da ime Suzan po naših standardih ne izraža dovolj, kakšnega spola je ta otrok. No, in so jo prekrstili v Suzano. Ko se je poročila, se je sklenila »rebrandirati« nazaj v Suzan, pripoveduje čisto resno in je hkrati neverjetno smešno.)

Fotografije: Suzan Gabrijan

Preberite še: Na obisku: Sato Bento – skriti japonski biser v središču Ljubljane

Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Komentiraj objavo

Vaš E-naslov ne bo javno objavljen.

Delo Časopisno založniško podjetje d.o.o.
Dunajska 5
1509 Ljubljana