Tišina me res ubija!

Ta teden je bil prav poseben dan – dan za govorilne ure. »Je Mali v šoli priden?« sem radovedno pobarala njegovo mamico. »Niti ne. Klepeta,« je pohitela z odgovorom Šefica in se privoščljivo nasmihala, čeprav se ji ni niti sanjalo, kako velik greh je to presneto klepetanje. Prav sitno me je prešinilo, da se zgodovina ponavlja. Ko sem bila šolarka, so me zaradi klepetanja kaznovali v četrtem razredu. O, kako je pela šiba, ko sem prinesla spričevalo domov! Tej grozni in v nebo vpijoči štirici so sledile še najbolj moraste in zoprne poletne počitnice, ko je bila katastrofalna ocena iz vedenja vsak dan vsaj stokrat na pladnju!

»Kaj naj naredimo, da s klepetanjem ne bo motil pouka?!« Hči je bila na robu obupa.

»Imam idejo!« je vzklik­nila Šefica. »Čez usta mu bom nalepila trak, pa bo!«

Ne predstavljam si, da bi bila Mali in Šefica tiste sorte, ki bi kar naprej previdno molčala. Neusahljiv slap čebljanja, vprašanj in samoodgovorov je zame kot balzam za dušo. Sploh takrat, ko mi pomagata pri kuhanju. »Zakaj ne dodaš zdrobovim žličnikom še malo skute?« zanima Šefico. Pa res, zakaj ne? Potem razpredamo še o tisoč in eni možnosti, kaj vse bi lahko naredili s skuto. Padla je celo ideja, da bi jo zamešali med cement in z njo gradili hiše.

Medtem Mali že tretjič zapored šteje do tisoč, hkrati pa spretno vijuga z avtomobilčkom po mizi, na kateri so narisane vrtne gredice. Drvi med peteršiljem, kolerabo, zeljem in repo ter išče pobegle marsovce in druga bitja iz vesolja. Zgodba, ki jo potem glasno razlaga, je polna domišljijskih prevratov in zapletov, kakršnih se odrasli ne bi nikoli domislili. Če bi mu rekla, kaj, če bi bil vsaj za pet minut tiho, si predstavljate, za kaj vse bi bila prikrajšana?

Šefica riše predpasnike za svoje princeske. Odkar sva prebirali knjigo o eni od njih, ki je imela velike težave na zrnu graha, ni ravno prepričana, ali je to prav, da zlatolase gospodične ne znajo vsaj malo poskrbeti zase. Izbira zelo žive barve, nekatere so podobne tistim, s katerimi je prejšnji teden poskušala samovoljno osvežiti dolgočasne bele stene v moji delovni sobi.

»Babi, bo Mali kaznovan?« jo je zanimalo. Stisnila se je k meni in čakala, bom kaj rekla ali ne.

Lupila sem krompir in razmišljala, kaj storiti. Kako šestletnika prepričati, da je klepetanje doma dobrodošlo, v šoli pa ne? So v življenju uspešni tisti, ki so bili v šoli tiho in pridni, ali tisti, ki so bili glasni, svojeglavi in so kakšno ušpičili? Imeti ubogljivega otroka, ki takoj stori, kar ga prosimo, in nikoli ne ugovarja našim zahtevam, takšnega, ki vestno izpolnjuje svoje dolž­nosti in nima razvite precej glasne in bogate domišljije, so najbrž sanje vsakega starša. Moja malenkost, četudi sem »le« babi, je izvzeta. Ne predstavljam si, da ne bi v kuhinji ves čas vladal živžav. Tišina me res ubija!

Za trenutek se sprehodim med risbicami, ki visijo na steni. Lonec, upodobljen na prvi, sploh ni navaden lonec! Iz njega je napeljana cev, po kateri se vali para, ki, medtem ko juha počasi vre, poganja neko drugo zadevo, ki ji ne vem imena. Na drugi je narisan velik lijak, skozi katerega drsijo zrna graha v rižoto. Na tretji je moja malenkost, le da mi sredi lasišča raste rog. Nanj je Mali obesil kuhinjske krpe. Vse te risbe so nastajale med veliko smeha, besedovanja, ko nihče med nami ni bil niti za sekundo tiho.

Zadnje dni, na primer, ga zanima, kako zadržati dan, da se ne bo že sredi popoldneva stemnilo. Mika ga tudi, da bi iznašel način, kako hoditi po stropu kot muha. »Čisto enostavno!« se zasmeje Šefica. »Namaži si dlani z lepilom, pa bo šlo!«

Pri naši hiši so zelo glasni in zelo klepetavi tudi želodci. Še prej, kot je čas, se oglasijo in potem zahtevajo svoje, dokler jim ni ustreženo.

Besedilo: Milena Miklavčič
Naslovna fotografija: Thinkstock

Preberite še: Superbabi