Odprta Kuhinja

Za štrudelj moraš imeti grif

Foto: Thinkstock Photos
Odpri galerijo
A+   A-
{embed_foto}1555536{/embed_foto}Kot vse velike stvari v življenju, je štrudelj stvar časa, potrpljenja, učenja, vztrajanja in ljubezni. Da, ljubezni.



Zame se vse začne in konča pri štrudlju. V kuhinji mislim. Vsaka gospodinja, ki da kaj nase, ga mora znati speči. Ampak da se razumemo, speči pomeni tudi zamesiti testo. Vlečeno testo, bognedaj listnatega! Torej lepo enakomerno zmešati moko, toplo vodo, pogojno jajce (še vedno ne vem, zakaj je tam), olje in sol in ga kot prosojno tanko tkanino raztegniti čez kuhinjsko mizo – pa še dlje, če le gre. Kakšna luknja tuintam, nič hudega, morda ne ravno prav enakomerna klobasa, tudi nič hudega, zapečeni krajci, sladkor, ki vrel steče po pekaču, vse to sodi zraven. Ko zagrizeš v pravo hrustljavo skorjico, veš, da je to to.

[blockquote author="" pull="pullright”]Natanko tak študelj, kot ga stara mama peče svoji vnukinji, bo ta pekla čez dve desetletji.[/blockquote]

Štrudelj je umetnost. Težko ga skopiraš po receptu na internetu ali sosedinem navodilu, štrudelj je dediščina, ki se prenaša iz roda v rod. V resnici nihče ne more izmeriti ravno pravšnje količine vode, ki jo zliješ v testo, kaj šele njene temperature. Ali natanko določiti, koliko žlic olja, da se bo bolje vleklo in ravno prav zadržalo sočna jabolka. Včasih so rekli, da za to moraš imeti grif. In grif se ne dobi kar čez noč. Kot vse velike reči v življenju je štrudelj stvar časa, potrpljenja, učenja, vztrajanja in ljubezni. Da, ljubezni. Natanko tak študelj, kot ga stara mama peče svoji vnukinji, bo ta pekla čez dve desetletji. Še zdaj se spomnim, da mi je nos segal do roba mize, kjer je zgarana roka raztegovala bledo kepo v tanko čipko. Na štedilniku so na vročem maslu cvrčale drobtine, v kozici je bila zbrana sladka smetana iz raznih porcij kravjega mleka, v veliki plehnati posodi sva ribali jabolka, ki so prva padla z dreves, kajti štrudelj je bil tudi hudo racionalna sladica; porabi tisto, kar imaš. Ne vem, kateri del zgodbe je najbolj zapleten, ampak tista jabolka so bila drobna in piškava in z vseh strani obtolčena in ure in ure je trajalo, da jih je nožiček spravil v red. Iz prta, na katerem sva do onemoglosti valjali in raztegovali umetnino, se je vil bel oblak moke še iz prejšnjih zavijanj mnogih let. Jaz sem bila čisto tiho, stara mama v rahli rdečici zanosa, ali ji bo uspelo. Spomnim se, da sva kot na kaki podelitvi priznanj svečano čakali pred pečico, da bo klobasa, ki se je vila v dvojni črki U, pečena. Najboljši del je bilo vse tisto, kar je zaradi preobilice pricurljalo iz nje.

[blockquote author="" pull="pullright”]Štrudelj je pozdrav, je čestitka, je zahvala, je sladko crkljanje. Je metafora mojega doma.[/blockquote]

Potem sem kot dekle opazovala pri istem postopku svojo mamo, a takrat sem že imela svoje najstniške finte in kup izboljšav mi je rojilo po glavi. Ubrala sem bližnjico, kupila testo in leta in leta zavijala zdaj skuto, zdaj jabolka, zdaj marelice (samo češenj mi je bilo škoda) v industrijske liste testa. Včasih tudi listnatega, priznam. Moj štrudelj je za dolga leta postal zavitek.

A v življenju pride trenutek, ko nenadoma začneš vse početi, kot si počel nekoč. Vrneš se v preteklost, hrepeniš po tistem, kar si imel, zgrabi te nostalgija. Moj zavitek je stari štrudelj. Spet je vse tako, kot je bilo leta 1978 in tam okoli. Drug pleh, a na njem klobasa v dvojni črki S, drug prt, a tudi iz njega se vije bel mokast oblak ... Štrudelj pečem v mrzlih zimskih popoldnevih, za rojstne dneve, nepričakovan obisk prijateljev in skoraj vsako dobrodošlico članu družine, ki se vrne iz širnega sveta. Štrudelj je pozdrav, je čestitka, je zahvala, je sladko crkljanje. Je metafora mojega doma.

Besedilo: Tanja Jaklič
Datum Objave: 28.6.2017 ob 16:06

Več iz te teme:

#razmišljanja

Naročite se na e-novice:

Odprta kuhinja
Odprta kuhinjaAvtor na portalu Odprta kuhinja