Hujšanje na televiziji: Medved, ki bi bil srnica

Danes bomo lahko premierno doživeli slovensko različico hujšanja na malih ekranih, tako pa je o tem razmišljala urednica naše tiskane edicije.

Precej ljudi poznam, ki se ravno v tem času in sami od sebe lotevajo hujšanja, tako da resničnostni šov The Biggest Loser (slovenščine pa nimamo več?) gledalce najbrž bo imel. Spomnim: v ponedeljek, ki je pred nami, bomo lahko začeli spremljati, kako bo kilograme topilo sedemnajst močno pretežkih Slovencev, ob pomoči trenerjev Nataše Gorenc in Jana Kovačiča ter dietetičarke Katje Simić. Zmagal bo tisti, ki bo najbolj izgubil, kar je še kar posrečena besedna zveza; za vsak kilogram, ki ga ne bo več, pa mu bodo plačali tisoč evrov.

Nekaj razlogov, kako so se ti ljudje tam znašli, prepisanih iz naslovov člankov, ki šov napovedujejo: Za vse je kriva lenoba. Fant mi dopoveduje, da sem lepa, a mu težko verjamem. Obležal in se močno zredil. Zaradi očetove bolezni sem se začel rediti. Shujšal bom 46 kilogramov, ker je to Rossijeva številka.

Vidim tudi, da tekmovalce po forumih že začenjajo zmerjati in se iz njih norčevati, kar pa bi bilo res lepo, če tega ne bi počeli. Kajti samo pri nekaterih je za vse kriva lenoba. Pri nekaterih drugih so za stanje bolezenske debelosti lahko krivi različni biološki vzroki, z delovanjem hormonov vred, in ti so brez lastne krivde za vse življenje obsojeni na boj s telesom, ki se hujšanju seveda močno upira, ker misli, da ga ogroža.

Resničnostnim šovom na maram dajati niti minute svojega časa in tudi pri tem je čisto jasno, da ni namenjen človekoljubnemu reševanju tujih življenj, ampak gledanosti in s tem povezanim oglasom: hujšanje je seveda multimilijardna industrija. In to pišem, preden sem si ogledala eno samo minuto oddaje – lahko tudi, da bo mučno in grozno. Za zdaj pa mislim, da bi si, vsaj v zgodnji fazi, utegnila kdaj pa kdaj pogledati, kajti vprašanje človekovega odnosa do svojega telesa se mi je vedno zdelo fascinantno in prav zanima me, kako se je tem sedemnajstim tekmovalcem življenje tako obrnilo, da so se znašli v shujševalni oddaji.

Ta bi utegnila biti tudi edini res­ničnostni šov, pri katerem denar in bolestni ekshibizionizem nista motiva za nastopanje, neka nagradica v obliki izgubljenih kilogramov bo verjetno za vse. Upam, da jim bo izkušnja spremenila odnos do lastnega telesa, načina prehranjevanja in življenja. V ZDA, berem, se na dolgi rok ni obneslo, tekmovalci so kilograme dobivali nazaj.

Skratka, ni jim bilo in jim ne bo lahko in zato jim, prirojenemu cinizmu navkljub, vsem privoščim, da si se raje gledali v ogledalo in predvsem da bi na prvo mesto postavili same sebe, kajti telo je res edina posoda, v katero lahko položimo svoje celo življenje. Eden mi je še zlasti simpatičen, opisal se je takole: »Sem, kakršen sem. Medved. Rad bi bil pa srnica.«

Naj prvi vrže kamen tisti, ki se ni že kdaj tako počutil.

Naslovna fotografija: Thinkstock

Preberite še: Kolumna sitne mame: Zakaj ne znam skuhati golaža?

Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Komentiraj objavo

Vaš E-naslov ne bo javno objavljen.

Delo Časopisno založniško podjetje d.o.o.
Dunajska 5
1509 Ljubljana