Inovativno: ekološko meso z interneta

V teh dneh je verjetno spet številnim na uho prišel podatek, da se v slovenskih vrtcih in šolah poje samo štirideset odstotkov hrane slovenskega izvora, od tega je ekološke šest odstotkov. Obiskali smo Kmetijsko zadrugo Šaleška dolina, kjer že skoraj desetletje gradijo inovativen model prodaje ekološke hrane. Edini so, ki govedino prodajajo prek interneta, sami pa so zasnovali tudi dve blagovni znamki, Ekodar in Slodar: eno za meso, drugo za sadje.

Kmetijske zadruge so za mestne ljudi popolnoma neznana tema, tako da se nihče verjetno niti ne zaveda dejanske velikosti teh pogonov. Največje v Sloveniji imajo več kot 60 milijonov evrov letnih prihodkov, KZ Šaleška dolina spada med srednje velike, kakor nam pove direktor Ivan Drev, so se številke pri njih lani ustavile pri približno 18 milijonih. Od leta 2007 so vsako leto zrasli za milijon, pred devetimi leti pa so se začeli ukvarjati z ekološkim mesom. Zanimivo: več ga prodajo prek interneta kot v velikih marketih in so po obsegu s tem največji, imajo pa sledilce. Lani, da bo lažje predstavljivo, so do kupcev spravili za približno 75 ton ekološke govedine.

Kako najbolj plastično približati, kaj počnejo?

Njihovi najbolj prepoznavni blagovni znaki sta Slodar za sadje in sadne izdelke ter Ekodar, ta je za meso in mesne izdelke. Ta znak bi na primer našli tudi na bio hrenovkah iz Hoferja, ampak je na embalaži tako majhen, da se težko opazi. V tem času, ko se veliko govori o slovenskih zajtrkih in o tem, kar jedo slovenski otroci: oni ekološko meso dovažajo približno sto šolam in vrtcem, v tem času pa jih zlasti zaposluje telečja hrenovka: brez nitritov in izključno iz telečjega mesa, kot izdelek, ki bi utegnili biti favorit prav med živili za otroke. Ivan Drev opisuje, da so to hrenovke, ki počijo, ko jih prelomiš.

Svoje prostore ima kmetijska zadruga v Šoštanju, obdelujejo šestnajst hektarov sadovnjakov, v fazi povečanja sta dva hektara eko sadovnjaka. Pri sadju je njihov naslednji cilj gojenje eko češenj. Tako bi poskušali prodreti na trg te vrste sadja, kjer je zaradi prevelikega opletanja z besedo Brda nekoliko zvodenela najznamenitejša zgodba, pravijo.

Poskušam se spomniti, kako je bilo leta 2009. Je bila takrat odločitev za ekološko meso korajžna?

Mislim, da je pametno odkriti področje, na katerem ni gneče, ampak bila pa je po svoje tudi korajžna odločitev, kakor pravite. V Sloveniji imamo približno 2300 ekoloških kmetov, v naših krajih pa je največ hribovskih kmetij in te imajo tako ali tako omejene možnosti, kam se bodo usmerile: bolj težko se na primer odločijo za velikansko proizvodnjo mleka. Primerne pa so za ekološko rejo živali. Težava je samo, če jih nimajo kam prodati, in tako se je pogosto zgodilo, da so kmetje redili, se matrali in celo trpeli, potem pa jih je konkurenca preplavila in so morali živali prodati kot konvencio­nalno vzrejene. Od tega niso imeli nič. Mi smo te kmete združili, devetdeset jih je v našem bazenu dobaviteljev. Lani smo od njih dobili 222 govedi, kar pomeni približno 75 ton mesa. Upali smo, da je to smetana kmetijskega posla, v kateri je ostala še kaka jagoda.

Kako to, da vsi kmetje v Sloveniji niso ekološki?

Dobro vprašanje, ampak malo zapoznelo: mislim, da bi bilo pametno o tem govoriti že leta 1990, ko smo bili v zagonu osamosvajanja. Takrat bi morali zastaviti projekt Slovenije kot dežele ekološkega kmetijstva. Tako majhni smo, tako malo je obdelovalnih površin: nobenega upanja ni, da bi se šli lahko pridelovanje hrane na globalizacijski način. Slovenijo bi morali takrat razglasiti za v celoti ekološko in bi bili zdaj izvozniki zdrave hrane.

Kaj pa o tem kaj pravi prodaja? Kupujemo vedno več ekološko pridelane hrane? Meso je namreč dober pokazatelj, ker je dražja dobrina in zahteva res zavestno odločitev.

Bistveno se povečuje. Ta program smo začeli leta 2009, aktivno tržiti leto poz­neje, ko smo zaklali prvega bika. V tem času smo prišli do letne realizacije 900 tisoč evrov samo s prodajo ekološkega mesa. Rasli smo po 25 do 30 odstotkov na leto in naš načrt je, da v naslednjih treh letih pridemo do milijona in pol. Ampak do zdaj smo tržili samo govedino, pred kratkim pa smo že degustirali tudi ekološko telečjo hrenovko. Nobene dodane svinjine, tako kot je ni niti v naši goveji hrenovki. Razvili smo jo posebej za to, da jo bodo jedli otroci: za vrtce in šole, in zato tudi ni v njej nobenega dodatka, kakršni so nitriti. Prav tako so brez dodatkov hrenovke, ki jih ljudje naročajo po internetu. Vsebujejo pa jih naše hrenovke, ki so v trgovini, ampak, takole bom povedal: naše imajo rok trajanja 14 dni, druge pa po pol leta.

Kolikšna je cena, ki so jo kupci pripravljeni plačati za tako hrenovko? Kajti vseeno je to samo hrenovka, verjetno pa je problem tudi pri javnih zavodih in njihovih omejenih proračunih.

Kaj naj rečem: lamborghini je tudi drag, pa ga nekateri hočejo. Audi tudi. Mi ciljamo na 15 odstotkov slovenske populacije. Na 300 tisoč ljudi – čeprav bi bil že kar problem, če bi se resnično vsi odločili za nakup, ker takšnih količin nimamo. Ampak to je trg: kdor to želi, mu ponudiš. Biti pa mora izdelek pošten. Opažamo, da se v Sloveniji pojavlja vse več bleferjev, predelovalcev, in mi se proti njim strašansko borimo in tudi zato zagovarjamo strog sistem nadzora. Za nas ga izvajajo tri hiše, kot je na primer Koncert; pogodbenika, ki bi goljufal, bi takoj brcnili iz naše sheme. Kajti kupec, ki tak izdelek kupi, mora imeti vanj neomajno zaupanje.

Za vašo zadrugo smo med drugim slišali zaradi evropske nagrade za inovativnost, ki ste jo dobili za sistem sledljivosti mesa, ki temelji na kodi QR. Povejte, to ljudje veliko uporabljajo? Mislim namreč, da kupci, ko enkrat nekomu zaupamo, od tega težko odstopimo in niti ne preverjamo več.

Prvi v svetu smo bili, ki smo vpeljali ta sistem, zanimivo pa je, da so nam ga razvili študentje. Ta tehnologija nas je zelo dvignila in leta 2014 smo bili imenovani med štiri najbolj inovativna evropska podjetja s področja kmetijske tehnologije. Mi, mali piceki, med velikani. Še Švicarji se od nas učijo, na primer podjetje Migros, ki po nekaterih podatkih obvladuje 60 odstotkov trga. Srečali smo jih v Turčiji, kamor smo hoteli izvažati ekološko meso, z Brnika na istanbulsko letališče Atatürk, pa nas je potem onemogočila carina: 174 odstotkov. No, da se vrnem: ravno pred kratkim smo imeli sestanek, da bi sistem posodobili za uporabo tehnologije veriženja blokov (blockchain) in sistema Origin Trail, ki omogoča sledljivost prek kode Ean. So pa to vse zasnovali fantje, ki so tu pri nas zrasli, zdaj pa imajo pisarne že v več mestih. Drugače pa, s tem zaupanjem: bolj deluje na deželi, kjer se ljudje poznajo in vsi o vseh vse vedo. V mestu ljudje nimajo dostopa do informacij o tem, kje je kmetija, kjer je žival zrasla, in kako tam je. S takim sistemom so jim dostopni tudi vsi certifikati, ki so s tem povezani.

Pri ekološkem mesu in sploh načinu razmišljanja se mi zdi pomembno tudi to, da se ves čas opozarja, da ima žival še več uporabnih delov telesa, tako rekoč vse. Tudi na vaši spletni strani vidim, da ljudje kupujejo večinoma meso brez kosti in samo prvo kategorijo.

Mi med 60 in 65 odstotkov svojega ekološkega mesa dobavljamo javnim zavodom, vrtcem in šolam in ti pač potrebujejo mleto meso, kocke, zrezke in hrenovke. Tu ni zraven kosti, lahko pa so stranski produkt in jih vsak lahko dobi. Po internetu pa prodajamo tudi drobovino.

Je pri govedini kakšna moda? Tudi sami imate ekološko govedorejsko kmetijo, kaj gojite?

Tudi jaz imam v svoji čredi bikca limuzinske in angus pasme in to področje križanja me kar malo mika. V Sloveniji smo čisto narobe razumeli govedino; to je meso za peko, mi pa znamo kuhati samo še župo. Zato mislim, da se bodo verjetno tudi pri nas začele bolj pojavljati take pasme, ki dajo mastno, torej marmorirano meso, ki je najbolj primerno prav za žar. Od mode je treba omeniti zorjenje, s čimer se ukvarjamo tudi pri nas in dražje kose tako pripravimo. Bolj nemoderne pa so simentalke, preveč pusto meso. Libanonci, ki pri nas veliko kupujejo govedino, jih menda sploh več nočejo.

Ob tem podatku pomislim halal klanje in takoj potem na verjetno najtežji del zgodbe. Kje imate klavnico?

Mi svoje nimamo: čeprav smo lani v promet spravili več kot 220 govedi, nimamo niti enega noža. Mi pridemo po živali, jih prepeljemo do klavnice v Račah, tam meso pripravijo po naših navodilih, mi čakamo pri vratih, meso naložimo in ga potem razvažamo do kupcev. Če pa sprašujete za halal klanje, ki poteka po muslimanskih običajih in postopkih: tukaj posebne klavnice ni. Govorilo se je, da jo bodo zgradili v Bosni. Mi se raje ukvarjamo z recepturami in uvajanjem novih izdelkov: klobase in salame s čilijem ste mogoče že zasledili, razvili smo tudi take z orehi, za prihodnje leto načrtujemo oba izdelka z dodatkom tartufov.

Kako lahko ob delu v zadrugi doma še obdelujete kmetijo?

Veliko ljudi, ki delajo po kmetijskih zadrugah, ima doma tudi kmetije. Sam sem se prav zato odločil za ekološko rejo. Živali 21. aprila spustim na pašo, poleti zanje pridelam in shranim krmo, ki jo bom uporabljal čez zimo, ko bodo v hlevu. Vse drugo krave naredijo same. Kmetijo imam tudi zagrajeno in tako lahko ustvariš sistem, ki ima vse možnosti, da deluje. Pri nas na travniku rastejo rožice.

Priporočamo: Kaj nam o kakovosti jajca sporoča rumenjak

Fotografije: Uroš Hočevar