Izšla je knjiga Fižol

Kar so Hrovačani od leta 2002 predstavljali na Fižolovem dnevu, je Andreja Škrabec povezala v knjigi s preprostim naslovom Fižol. »To je naša kulturna dediščina,« pravi avtorica.

Stročnica, ki je v naše kraje prišla iz Amerike pred približno 150 leti in je na Ribniškem razvila svojo posebno različico, fižol ribničan, je morala dobiti svojo knjigo. A to, kar je pripravila Andreja Škrabec, ni le zgodba o užitni in zelo razširjeni rastlini, ki je v 18. in 19. stoletju skupaj s koruzo in bučami, ki so prav tako pripotovale čez lužo, postala sestavni del naše kulinarike. Mala zrna različnih velikosti, barv in okusov so del naše identitete, del preživetvenih strategij v teh krajih in tudi del naše kulture, poudarja avtorica ob letošnjem evropskem letu kulturne dediščine.

Z zgodbo o fižolu ribničanu je povezan tudi graditelj slovenskega jezika, jezikoslovec Stanislav Škrabec, najpomembnejši jezikoslovec 19. stoletja, ki je bil doma iz Hrovače. Njegove korenine segajo na Škrabčevo domačijo, ki jo je Janez Škrabec obnovil in spremenil v edinstveno prizorišče kulturnih dogodkov in srečanj.

Tega, da po desetletjih pozabe spet vemo, kaj je fižol ribničan, in da je fižol dobil primerno ugledno mesto v naši prehrani, pa ne bi bilo brez Hrovačanov, brez Vaškega etnološkega turističnega društva Hrovača, kjer jim je uspelo s povezovanjem vaščanov obuditi stare navade in šege. S Fižolovimi dnevi so se poklonili prezrti stročnici, rastlini, ki jo lahko tudi slišiš.

Fižol za slano in sladko

Povezali so na prvi pogled nepovezljive reči: fižol, tradicijo, kulturo, preteklost in sedanjost … Vse to združuje rastlina iz družine metuljnic, ki jo poznamo predvsem po tradicionalnih jedeh. »Seveda ne moremo mimo klasičnih jedi, kot so trojka – ki jo seveda vsaka kuharica naredi malce po svoje –, pa jote ali ričeta s kranjsko klobaso,« pravi Andreja Škrabec. Ne ustavi se pri jedeh na žlico, niti ne pri jedeh, ki jih v skledi premešamo, ampak nadaljuje naprej v sodobnost, kjer ne manjkajo pečene paprike s fižolom, pa mafini s stročjim fižolom ali rižota s stročjim fižolom in domačim pestom. Fižol, ta vsestranska zelenjava, se odlično počuti tudi v družbi rib in mesa, tako da ni neobičajno druženje lososa s fižolom in sirovkami ali dušeno goveje srce s fižolom in korenjem.

Da fižol govori sto jezikov, pričajo prebranec, pasulj s suhim mesom ali bruskete s fižolovim namazom, korak naprej pa so torte in potice. Da, ženska, ki se je proslavila kot mojstrica peke fižolove torte – recept, vemo, je Ljubljančanka, ki se je preselila v Hrovačo in ki ob poroki sploh ni znala in ni želela znati kuhati, dobila iz stare kuharske knjige –, tokrat ponuja fižolovo potico. »Fižol je v testu in v namazu,« pravi skrivnostno. In del knjige, v katerem so uporabni recepti, sklene s sladoledom iz fižola adzuki, torej fižola iz dežele vzhajajočega sonca, ki ga na drugi strani sveta vključujejo predvsem v sladke jedi.

»Fižol zmore vse,« ugotavlja Andreja Škrabec, ki se je lotila fižola ne samo uporabno – torej v kulinaričnem smislu –, ampak tudi znanstveno. Izvemo že znano: da je ta stročnica bogata z vlakninami, ogljikovimi hidrati in beljakovinami, vsebuje pa tudi vitamine in minerale. »Poznamo skoraj 70 vrst fižola, ki so razširjene predvsem v tropskih krajih, od tega je le pet vrst kultiviranih,« razloži sogovornica. Pri nas sta najbolj razširjena navadni fižol in turški ali laški fižol, nekateri pa pridelujejo še limski fižol. »V trgovinah lahko poleg teh treh vrst kupimo tudi vigno ali kitajski fižol, ki je podobna stročnica in močno razširjena na območju Azije,« pravi Andreja Škrabec o fižolih adzuki in mungo.

Popisanih 17 najbolj znanih in uporabljenih sort

V genski banki Kmetijskega inštituta Slovenije hranijo več kot 1000 genskih virov fižola, ki so bili v devetdesetih letih zbrani na območju Slovenije. Kako pa se najbolj razširjeni obnašajo v praksi – koliko časa jih kuhamo, kakšni so pred kuhanjem in po njem, se zrna razkuhajo in kakšnega okusa so –, je Andreja Škrabec ugotavljala in popisala za 17 najbolj znanih in uporabljanih sort.

Na prvem mestu pa je seveda fižol ribničan, ki ga je Hrovačanom uspelo potegniti iz pozabe in mu skupaj z vsemi drugimi fižoli dati pravo veljavo. Ali kakor je zapisal prof. dr. Janez Bogataj: »Fižol ribničan se je torej vrnil v svoje izvirno okolje.« Ne le med obiskovalce in turiste, ki prihajajo na Fižolov dan, »ampak med lokalno prebivalstvo, ki je v vsakdanje in praznično prehranjevanje spet začelo vključevati že skoraj pozabljeni fižol«. Knjiga o fižolu je samo logična posledica tega, kar počnejo v Hrovači.

Preberite še: Kako naredimo domače rezance

Besedilo: Simona Fajfar
Fotografije: Iz knjige Fižol

Odprta kuhinja
Odprta kuhinja

Portal za dnevni odmerek kulinaričnega navdiha.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed

Delo Časopisno založniško podjetje d.o.o.
Dunajska 5
1509 Ljubljana