Kolumna sitne mame: Kaj se je zgodilo z našimi zobmi?

So danes res otroške dlesni in zobje tako nežni, kot naši nikoli niso bili?

Jutro v vrtcu. Lahko se je začelo blazno slabo. Z gresom – gostim, s trdo skorjico in žličko presladkega kakava v velikih koščkih. Uh, še zdaj mi zasmrdi, ko se zjutraj v službo sprehajam mimo vrtca. Lahko pa se je začelo prekrasno. S šalico proje (ali kakava, čeprav še vedno presladkega za moj okus) in kifeljčkom. Trdim kot kamen in suhim. Ki ga samega skorajda nisi mogel jesti – tako da je bila tista pločevinasta skodelica mlečnega napitka skoraj nujna. In smo jih namočili, počakali, da so se zmehčali, in pojedli. Najprej oba konca tega velikega c-ja, ki sta bila še posebno trda, in na koncu sredico, ki smo jo namakali že malo s prsti, da smo se vedno popackali.

Potem smo jih jedli še v šoli, nato pa nekaj, no precej let ne. In nekega dne (jah, nosečniški hormoni) mi je pridišal en kifeljček, zato sem šla na pohod ter nepričakovano dolgotrajno iskanje. Bila sem v nekaj pekarnah, trgovinah in povsod so mi ponujali … vse prej kot kifeljček. Ponujali so mi neko mlečno, puhasto, mehko testo, ki bi se v toplem kakavu ali proji verjetno razblinil v … nič. Ne, sem vztrajala – ta pravi kifeljček iščem, ta trd, za namakat!

Na koncu sem prišla do prodajalke v manjšem kraju, ki spremlja že generacije, in mi je rekla, da tega nihče več ne je. Da nobena mama tega ni več kupovala za male otroke, ker je bilo za njenega ljubega otročička pretrdo in ker so se morali namučiti, malo bolj gristi ali manjši namočiti. Ji pa ni bilo jasno, zakaj so za otroke, ki so jih mučili zobki, kupovale kruh in prosile, da odrežejo krajec, da ga je lahko grizljal. In šole, vrtci niso več naročali, ker otroci ne jejo več kruha, če ni mehek. Ampak, saj veste – v trgovini pač sledijo potrošniku. Zato so delali vedno mehkejše, tako da so zdaj kifeljčki navaden sladek mlečni kruh malo drugačne oblike.

Ah, no. So danes res otroške dlesni in zobje tako nežni, kot naši nikoli niso bili? Morajo danes otroci res že od malega imeti vse spasirano, mehko, tekoče, da se ja ne bi kdo malce preveč potrudil? Ja, začetki uvajanja znajo biti naporni in trud za vse vpletene. Ampak. V življenju je marsikaj težko in se moramo potruditi. Ker nam trud prinese veselje. Kako bodo taki otroci, ki bodo odraščali le ob mehkem kruhu – mlečnem ali tistih mehkih štrucah, ki jih narezane dobite v plastiki – poznali čare hlebcev, hrustljavih skorij, širokega razpona kruhov, ki so jim pri rasti pomagali kvas, vinski kamen ali droži. Kako bodo poznali vonje vseh kruhov, ki lahko zadišijo doma ali v bližji pravi pekarni. Jih bodo le vohali? Se bodo ti otroci nekoč zjutraj čez Krakovo vračali s študentskega žura in jim bo dostavljalec v manjšo trgovino z nasmehom podaril svežo bageto (resnična zgodba) in bodo rekli ne? Ker bo skorja pretrda. Prosim, naj kaj takega ne postane celo kakšna uredba – prepoved trše skorje za varnost in lepše otroštvo naših sončkov.

Zamesimo kruh – doma, da bo zadišalo. Receptov in načinov je ogromno. Pojdimo v pekarno in vdahnimo vonje različnih kruhov. Če se da – najdite peka, ki bo z vašim otrokom spekel kruh in mu predal ljubezen. Naj otrok ugrizne tudi v hrustljavo skorjo. In če ima kdo v kakšnem zaprašenem zvezku recept za tiste prave kifeljčke, ali celo pozna kakšno pekarno ogrožene vrste, ki še prodaja trde kifeljčke za v kakav ali projo … mi povejte čimprej, ker nisem še obupala nad iskanjem. Tačas bom pa preverila, če še kje obstaja tisti presladek kakav.

Preberite še ostale kolumne sitne mame:
Ne zganjajmo drame ob enem krofu
Umetnost prehranjevanja na kavču
Čigavo mesto je v kuhinji?
Moramo pri otroški hrani obvezno prevzeti eko-bio-obsesijo?
Zakaj ne znam skuhati golaža?
Razkritje najboljšega soparnika za pripravo hrane
Koliko zarečenega kruha moramo pojesti in zakaj sem sitna mati?

Fotografija: Thinkstock

Martina Marušič Kos
Martina Marušič Kos

Verjamem, da je kuhinja prostor za družino, kot je bila nekoč. Ob jedilni mizi in dnevni sobi. In verjamem, da bomo nekoč preuredili kuhinjo tako, da se mi izpolnita dve največji želji: da bi imela prostor za pekače kje drugje in prazno pečico ter pult za mikser in nujne aparate, da bi bili vedno na voljo in jih ne bi bilo treba vsakič vleči iz omar.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed

Delo Časopisno založniško podjetje d.o.o.
Dunajska 5
1509 Ljubljana