Odprta Kuhinja

Kolumna sitne mame: Zakaj ne znam skuhati golaža?

A+   A-
Spomin na dedka.



No, takole je. Na svet sem prišla kot prva vnukinja. In bila upravičeno (ja, strastna zagovornica prvorojencev tukaj) malček razva…, no, deležna posebne pozornosti in privilegijev. Najpomembnejši je bil ta, da mi v vrtcu ni bilo potrebno spati. Vsemu ostalemu bi se takrat odpovedala (tudi tisti eni barbiki, ki sem si jo komaj priprosila), vsemu. Samo temu, da sem lahko iz vrtca odkorakala, preden so se vsi ulegli na tiste lesene ležalnike, ne temu pa ne.

In posebno veselo je bilo, če me je prišel iskati dedek, ki je bil že v pokoju. Moj dedek je bil gurman posebne sorte. Oboževal je jedi na žlico, pašto in druge na prvi pogled čisto preproste jedi, ki pa morajo biti pripravljene skrbno in z ljubeznijo. Včasih sva se usedla v avto in šla še po babico, ki je še učila v šoli v centru mesta ali pa jo peljala na delo – šola je bila namreč ob blokih, kjer so živeli pred selitvijo v hišo. In tam je bila mala trgovina z bifejem. Tja je še vedno hodil po jestvine. Pri sirih in salamah se je dlje časa ustavil, ker je lahko poklepetal. Še prej pa mi je rekel »pridi, bova kupila nekaj finega … samo ne babiki rečt« (čeprav ne vem, zakaj naj bi se jezila, ker je rad malo zapravil, vendar se je ne spomnim jezne). In nato je v bifeju stoje (druge možnosti ni bilo) spil kapučin. V kozarčku.

In domov sva prišla z vrečkami. Včasih s sestavinami za golaž. To je bil posebno vesel dan zanj. Mene je poslal v dnevno sobo, kjer sem navadno risala ali brala. On pa je v kuhinji sekljal, rezal, pripravljal sestavine. Dal v lonec in nato – stal ob njem. Mešal, pokušal. Še pred kuhanjem pa je poskrbel za posebno sestavino. Pravo glasbo za kuhanje. Njegova glasba so bili big bandi. Njihove skladbe je zavrtel na ves glas, si med pripravljanjem žvižgal, nato pa med kuhanjem dirigiral – s kuhalnico nad loncem. V kuhinjo me je poklical, ko je bil golaž že kuhan in me pričakal s kosom bobole za edino pravilno preizkušanje kakovosti golaža – namakanje vanj.

In veste, zato ne znam kuhati golaža. Ker je arhitekt naše hiše kuhinjsko nišo od dnevne sobe ločil z zidom in nisem videla postopka. (In zato je kuhinja v najinem stanovanju del dnevnega prostora. Še dobro, da so se arhitekti spametovali. Da bodo najini otroci znali skuhati golaž.) Ker je dedi verjetno komentiral recept, pa je bila glasba preglasna. (Morda zato, ker moj mož naredi primerljivo odličnega.) Zato pa dobro vem, da je najboljša skladba za dirigiranje (kuhanje) golaža Millerjev »In the mood«. In najboljša sestavina za kuhanje ljubezen. In okus te sestavine si kot otrok najbolj zapomniš, ker ima okus po nečem še posebno finem.

Preberite še: Razkritje najboljšega soparnika za pripravo hrane
Datum Objave: 3.10.2017 ob 09:10

Več iz te teme:

#kavagolažkolumnakolumna sitne mame

Naročite se na e-novice:

Martina Marušič KosAvtor na portalu Odprta kuhinja