Na obisku: Šola pri naslednikih patra Ašiča

S fotografom sva se bližala mogočnemu poslopju našega najstarejšega samostana, v Stični; ravno je razlagal, kako si je s pitjem kisa in boljšo prehrano zbil holesterol za skoraj četrtino. Z druge strani naju je »opazoval« najslavnejši pater: Simon Ašič. Jutranje sonce je že dovolj grelo, da se je dvigal rahel vonj po zeliščih, sredi katerih zdaj kraljuje, njihov vdani občudovalec, v večnosti bronastega kipa. Med ljudmi pa je, bolj kot zaradi kipa, prisoten zaradi čajev in seveda kisa.

Samostan stoji na tem mestu od dvanajstega stoletja in je danes dom dvanajstim cistercijanom, belim menihom. Izvirajo iz Francije in so verjetno najbolj prepoznavni po svojem načelu ora et labora, moli in delaj, v novejšem času pa, bodimo iskreni, po odlični hrani in pijači, ki prihaja iz njihovih samostanov. V najzgodnejših srednjeveških časih, zanimivo, so gojili izjemno skromnost, posebno pri hrani. Od nekdaj so se odlikovali na področju tehnike ter zlasti poljedelstva in s tem povezane predelave: trapisti, ki varijo čudovito pivo, so ena od cistercijanskih vej, od rok jim gre čebelarstvo, samostanski siri so tudi povezani z njimi, izumili so celo priljubljene bonbone s sladičem, ki so v izdelavi vse do današnjega dne. Skratka: to so menihi, ki so ljubiteljem okusne hrane in pijače v stoletjih priskrbeli marsikaj dobrega in koristnega, kar so uspešno združevali z dokajšnjo mero podjetnosti. Ljudem so bili vseskozi v pomoč, in čeprav bo vsak pater rekel, da je njegova prva naloga obrnjenost v notranjost, molitev in kontemplacija – in to tudi izjemno resno mislil –, gre v bistvu za garače.

Ko smo prišli v naš zadnji cistercijanski samostan, spoznavat dediščino najslavnejšega zeliščarja, smo jih motili pri delu. Eden med njimi je dvorišču ravno pral jabolka, za sok.



Pater Simon Ašič je bil v celoti človek 20. stoletja, in čeprav po zaslugi čajev in kisa, ki nosijo njegovo ime, to nikoli ni izginilo iz zavesti Slovencev, malo osvežitve, za milenijsko generacijo: rodil se je leta 1906, pri Brestanici, umrl v zadnjih avgustovskih dneh leta 1992, v Stični. Neverjetno! Kako iste težave imamo tudi v enaindvajsetem stoletju. In kako so njegove najljubše »medicine«: zelišča, kis, med in glina, aktualne tudi danes, le da se v dosjeje o njih, tam, kjer so bili nekoč zapisi iz ljudskega zdravilstva in tradicije, zdaj vpisujejo znanstvene potrditve. Tako danes o kisu vemo, da je redno uživanje koristno zaradi tistega, kar vanj prispeva jabolko: zaradi flavonoidov, jabolčne kisline, encimov, vitaminov in mineralov ter čreslovin.

Verjetno bi našemu fotografu pater Ašič že pred desetletji lahko svetoval, naj se oprime kisa: bil mu je tako naklonjen, da so ga v samostanu leto za letom po njegovih navodilih kisali v petstolitrskih sodih, sam pa ga je dodajal v vsako hrano, razen, iz očitnih razlogov, v mlečne reči, preberemo v knjigi Jabolčni kis v ljudskem zdravilstvu in kulinariki s patrom Simonom Ašičem. »Pri mesu obvezno, juha dobi dober okus šele po treh čajnih žličkah kisa.«



Lani je knjiga izšla kot poklon in darilo ob 25-letnici samostanskega podjetja, ki je nadaljevalo njegovo delo in ga naredilo dostopno ljudem. Naslednik kisa, ki ga je pater nekoč v majhnih stekleničkah delil vsem tistim, ki si ga po njegovih navodilih niso zmogli sami pripraviti, ima zdaj približno 25-odstotni tržni delež med jabolčnimi kisi pri nas. (Da niti ne govorimo o tržnem uspehu, ki je menda presenetil tudi patra samega: njegovo knjigo Pomoč iz domače lekarne, ki jo je izdala Celjska Mohorjeva, prvič leta 1984, smo pokupili v veliko več kot sto tisoč izvodih.)

Kako se je Simon Ašič sploh začel posvečati naravnemu zdravilstvu? Med drugo svetovno vojno se je v samostan zateklo veliko ostarelih, bolnih in izčrpanih duhovnikov. Zdravil pa ni bilo. In to ga je, tako več različnih virov, pripravilo do tega, da se je potopil v literaturo o področju, ki mu je bil naklonjen že v otroštvu in potem ostal zvest vse življenje: prebiral je vse, kar je tehtnega našel o zdravilnih zeliščih, in začel mešati čaje ter spoznavati njihove koristi za različne bolezni. Tudi sam jih je pil, liter na dan.



Verjetno je bil človek, ki je na telesno zdravje gledal s povsem svojimi očmi: trikrat ga je smrt namreč že držala za roko. Enkrat se je zastrupil z ogljikovim monoksidom, enkrat prav grdo padel z drevesa, preživel pa je, vse to v mladosti, tudi razvpito špansko gripo. Zdravilno moč gline in kisa pa je tudi najprej potrdil pri sebi: od študentskih let je imel težave z želodcem, sam je mislil, da zaradi mrzle vode, ki jo je pil iz kamnitega vodnjaka, in leta 1950 je bilo tako hudo, da je skoraj shiral, dokler mu ni nekdo priporočil obkladka iz gline in kisa. V enem dnevu, po petih urah z obkladkom, je bil zdrav, je poročal pozneje.

Vsa leta po vojni je v samostanu sprejemal ljudi in jim svetoval, kako naj se z naravnimi rečmi, kot so kis, čaji in glina, rešijo tegob. Bil pa je očitno tudi pretanjen poznavalec človeške psihe in res, tudi tu smo si enaki, pa naj bo 20. ali 21. stoletje: v knjigi Jabolčni kis recimo najdemo zelo zanimiva navodila, kako si s kisom pomagamo pri raznih psiholoških stranpoteh. Tako je na primer rad svetoval večerne masaže celega telesa s kisom: pri nemiru, strahu, tremi pred pomembnimi dogodki, pri hipohondriji in celo rahli preganjavičnosti. Seveda, pravilno je predvideval, da se bo človek ob vsem tem ukvarjanju s samim sabo obrnil navznoter, morda znova srečal samega sebe ali se na novo spoznal, sprostil. Mimogrede, podoben tretma je priporočal tudi alkoholikom.
Ko je pater umrl, seveda v samostanu nismo mogli vreči stran njegovega znanja.

Je pa res, da je bil kis patra Ašiča točno tak, da na trgu, ob današnjih standardih, sam na trgovski polici ne bi mogel uspeti. Bil je čisto navaden, celo redek in neobstojen zaradi premajhne vsebnosti ocetne kisline. A s pomembnim dodatkom: od patra je vedno odhajal posprem­ljen z njegovo izredno sposobnostjo, da je bil človek, ki je prišel po pomoč, zares slišan in pater Ašič je bil do njega iskreno prijazen. »Bodite prijazni. Vsakdo, ki ga srečate, bije težak boj,« je svetoval vsem.



Da ne bi šlo vse njegovo znanje, vsa ljubezen, ki jo je posvečal temu v bistvu svetopisemskemu napoju, v nič, so leto po njegovi smrti ustanovili samostansko podjetje Sitik. Direktor, hišni ekonom Darko Ilar, se spominja, kako so prvič na dvorišču pripravljali kis, točno po navodilih legendarnega priorja. Vsem, ki so bili zraven, je dogodek ostal v spominu po neverjetnih rojih mušic, ki se zgrinjale na ograjeno samostansko dvorišče. To je bilo 2700 litrov kisa, ob katerih se je tedanji »poslanec države« – njegovo ime se je izgubilo, vzdevek, Sto na uro, pač ne –, ki je bil odgovoren za živilsko-tehnični del procesa, prijemal za glavo. Treba se je bilo lotiti drugače.

Pater Krištof je vstopil, trdno odločen, da se nas čim prej odkriža, kajti bil je namenjen na Vrhniko, v popravilo je hotel gnati enega od samostanskih strojev. In natanko tako je bil tudi oblečen. Opazil je začudenje: »Hišni vzdrževalec sem.« »Niste pater?« »Sem, pa kaj potem!«

Malce neobetavno se je začelo srečanje s patrom, ki se je potem izkazal za enega najbolj osupljivih sogovornikov. Ta pogovor o kisu, veste, to je bilo nekaj takega, kot če bi se gospodinja iz Kamnika odpeljala v Modeno k najboljšemu kuharju na svetu Massimu Botturi in ga spraševala, kako pripravlja polpete. Ampak vse je potrpežljivo prenesel.

V naslednjem nadaljevanju tudi to popišem, da pa se do tedaj ne boste že narobe lotili priprave kisa – navodila patra Krištofa Čuferja bodo vsebina našega prihodnjega prispevka –, osnovno navodilo, ki ga je navedel takoj: vodo dodamo samo na koncu, ko imamo pravi, močan in obstojen kis, s stopnjo ocetne kisline med 5 in 6 odstotki. Ne na začetku, še pred vrenjem.

Lahko mu verjamete: projektiral je industrijski acetator za Sitik, v drugem projektu kis »čisti« z ozonom, v tretjem ga stara in namerava narediti balzamičnega, preskuša različne vrste lesa za sode … Ve, kaj govori.

Kot vidite: pogovor je stekel.
(Se nadaljuje prihodnjič.)

Prilagamo še recept za samostansko kislo juho za dobro počutje.

Preberite še: Kako naredimo kis v 14 dneh

Fotografija: Manca Jevšček, arhiv samostana