Pogovor: Da, tudi vi znate ločiti dobro vino od slabega (1. del)

Jože Rozman kar malo trdo prime vsakega, ki reče, da o vinu ne ve nič. Trdi namreč, da zna vsak človek z normalno razvitimi čutili ločiti dobro vino od slabega. Na delavnicah tolaži ljudi: ni treba, da o tem veliko veste. Zaupa, da se večina vedno prav odloči, ko ima pred sabo kozarec enega in drugega. In tako bomo mi zaupali vam …

… da boste to znali še na drugem področju: njegova knjiga Čar vina, ki je pravkar prišla iz tiskarne, je kozarec dobrega. Jože, Rozman, znani vinski publicist in somelje druge stopnje, ima čudno lastnost: manj ko piše, boljši pisatelj je. Knjiga je sicer res tudi povzetek njegovega dolgoletnega publicističnega dela. Kar pa je napisal na novo – odkar se je upokojil in znebil večine novinarskih nalog –, da drži vse skupaj, zaokrožuje zgodbo, je odmik od stvarnega v osebnoizpovedno literarno obliko. Mogoče bo še kdo drug poleg mene že ob prvem poglavju mislil, da je to nekaj takega, kakor če bi Gospoda Hudournika napisal Mihail Bulgakov, pa še Paasilinna bi mu kaj svetoval.

Knjiga je nastala na pobudo Aleša Štegerja (Beletrina), in sicer deloma zato, ker je Jože Rozman pomemben del programa Dnevov poezije in vina na Ptuju, konec avgusta bodo. Tam napaberkuje marsikaj tega o vinu, večeri so sproščeni in domačni, nekako gostilniški, ampak vseeno na malce privzdignjen način. Prava atmosfera, pač. Ne pa tako kot midva …

Jože Rozman, kako sva se lahko tako neposrečeno dogovorila? Ob devetih zjutraj. Ali ni zoprno razpravljati o vinu, umetnosti in literaturi v tej ostri jutranji svetlobi, ob kavi? Kje bi bilo bolje?

Jaz o tem lahko razpravljam kjer koli, zaradi mene tudi v spovednici. Pravzaprav, mogoče v svojem vinogradu in kleti res ne bi mogel. Tam se s sosedi pogovarjamo samo o vsakdanjih banalnostih: o vremenu, pa kdo ima peronosporo in oidij, sprašujemo se, ali bi kdo kaj pil in podobno. Namreč: na Dolenjskem pri Mirni Peči, v okolici gradu Hmeljnik, sem kupil staro zidanico in zraven dodal novo. Moja klet in vinograd sta v delovnem stanju, klet napol v gradnji. Tam zato ne filozofiramo in smo praktični. Drugače ne gre.

Z vinom se publicistično ukvarjate desetletja: vam to široko znanje teoretične smeri na terenu dejansko pomaga in delate dobro vino?

Seveda mi pomaga! Treba pa je reči, da je to trajno nabiranje izkušenj: niti eno leto drugemu ni enako. Na temelju teh izkušenj se potem oblikuje intuicija, kaj bi se lahko zgodilo in kako je treba ukrepati. Namreč: zame je največji problem in delo, ki ga v vinogradu najmanj ljubim, škropljenje (od tod sva odtavala; za škropljenjem gre pika in konec, saj je vse povedano).

Iz vašega nezadovoljstva nad škropljenjem sklepam, da se kot ljubitelj, pa tudi vinogradnik nagibate k naravnim in oranžnim vinom, kar večkrat dajemo v en koš. Povejte mi: komaj smo se navadili nekoliko razumeti, kaj je mogoče pričakovati od dobrega klasičnega vina, že so tu oranžna, z novo paleto.

Samo da rešimo vprašanje poimenovanja. Ta trend se je začel v Gruziji, pod imenom jantarna vina, izraz oranžna izhaja iz anglosaškega publicističnega sveta in je star kakih deset let. Ta trend pa ni novost, ampak vračanje h koreninam. Vina s podaljšano maceracijo so del tudi naše zgodovine. Nekateri, res, tudi uporabljajo izraz naravna vina – jaz pač ne, zame je vsako vino naravno, eno bolj, drugo manj. Kakšno stališče zavzeti? Ko so se tudi pri nas ta vina šele začela pojavljati, so bila med njimi tudi taka, ki so imela manj ali bolj hude napake: od oksidiranosti, kar je napaka, do bolezni, kot je na primer ocetni cik. Kolikor spremljam, je tako problematičnih čedalje manj. Najbrž tudi zato, ker so pivci postali zahtevnejši. Ko so se pojavila, so mnogi v njih videli drugačnost, izzivalnost, mogoče je kdo na ta način tudi »postavil« sebe, češ da ni v mainstreamu, da ima samosvoj odnos do vina. Morda gre za to kombinacijo: na eni strani včasih nekritičen odnos pivcev, na drugi pa lastnost naravnega, da hitro zdrsne čez rob.

V vaši knjigi je tudi del, ki ga začnete, češ da ne zagovarjate razvpite šmarnice, ampak: novejše raziskave, ki ste jih zbrali, očitno ne kažejo, da bi bilo v njej res toliko metanola, da bi se od tega ljudem kar pomračilo v glavi, kakor smo včasih radi sumili …

Gre za trte, ki jim rečemo medvrstni križanci, jurka, izabela, kvinton, šmarnica. Zanimivo, slednja se izvorno imenuje noe – noah – in je k nam prišla ob koncu 19. stoletja, kot odgovor na katastrofo s trtno ušjo. Nobeden mi na primer ne zna povedati, zakaj jo tako imenujemo: domnevno zato, ker naj bi grozdje zorelo med velikim šmarnom in malo mašo. Z učinki je tako: jaz priznam, da po dveh, treh kozarcih postanem čuden. Vzrok, vsaj po laboratorijskih raziskavah, ki so znane do zdaj, ni v previsoki vsebnosti metilnega alkohola, kakor smo mislili. Očitno gre za kake skrivnostne alkaloide – ti pa so tako velika skupina, kakih tri tisoč jih je, da je skoraj nemogoče zagotoviti, kateri konkretno. Strokovnjaki so mi rekli, da bi bilo zgolj srečno naključje, če bi odkrili, kateri je ta, ki nas dela »čudne«.

Ko ravno rečete Noe in govoriva o čudnih stanjih. V knjigi imate imenitno poglavje o vinskih zgodbah Svetega pisma in med njimi človek težko obide škandal, ko se ga je omenjeni očanec po koncu potopa tako grdo nacedil, da se je slekel do nagega. Zakaj je tako, da se ga napijemo, pa se včasih v nas prebudi umetnik in na glas recitiramo Baudelaira, včasih pa smo navadna žival, ki se hoče zaplesti v pretep s prvim, ki bo prišel mimo?

Kaj naj rečem; moja davna prijateljica Majda Kohek, igralka, mi je nekoč rekla, da je včasih čez mejo treba iti, da potem veš, kje je. Kadar sem, toliko let nazaj, sam pretiraval, sem postal strašansko pameten: ne samo da mi je bil svet jasen, tudi vedel sem, kaj je treba narediti, kako ga je treba spraviti v pravi tir. To je tisti trenutek, ko smo polni ustvarjalnega ega in to izražamo z govorjenjem drug čez drugega in popolno odsotnostjo poslušanja vseh drugih. Sčasoma ugotoviš, da je to vse skupaj nesmiselno. Človek se malo izmodri. Če bi že hotel v pijanosti recitirati Jesenina ali Pavčka, oba sta mi zelo ljuba, bi se mi zdelo to celo malo žalitev pesnikov. Ta »stanja« preprosto niso dobra.

Berite dalje tukaj.

Fotografije: Damjan Žibert

Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed

Delo Časopisno založniško podjetje d.o.o.
Dunajska 5
1509 Ljubljana