Pogovor: Da, tudi vi znate ločiti dobro vino od slabega (2. del)

Kaj pa potem počnete, če ste rahlo »okrogli«?

Poslušam glasbo, največkrat klasično, ali pa dobre stare rokerje Steva Win­wooda, Davida Bowieja, Erica Claptona, Jimija Hendrixa … Bi mi verjeli, da sem bil na zadnjem velikem koncertu Jimija Hendrixa? Na festivalu na otoku Wight, avgusta 1970 … Ampak temu se v bistvu izogibam: ko človek postaja starejši, se spreminja tudi presnova in postaja vse bolj naporno … Drugače mi pa vino paše. Jaz na primer zelo rad kuham – ampak tega sploh ne morem početi, če ob sebi nimam kozarca vina; pogovarjal sem se z mnogimi dobrimi kuharji in imam občutek, da je pri njih enako …

Padate v kulturno osamo? Imate koga, s komer lahko razpravljate o tem, kako je Hendrix odigral ameriško himno v Woodstocku, kakšen lik je bil Poncij Pilat v Mojstru in Margareti, to knjigo omenjate v svojem prvem poglavju? Vas mlajša generacija kdaj vpraša po Šumiju, kamor ste tudi nekoč vstopili in dolgo ne odšli?

(premolk) Z vrstniki, pa s tistimi, s katerimi smo se včasih družili, smo si te stvari bolj ali manj že vse povedali in smo prenehali. Zelo se družim tudi z mladimi, ker nimam občutka, da sem star; opazil sem, da jim, ko se lotim teh govorov, pravzaprav težim. Nekoč sem padel na neki rojstni dan, glasba je bila tiste vrste, pri kateri ritem ustvarja kar mašina. Saj ne rečem, če je tehno malce bolj speven in ti odpre neki širši prostor … Ampak tisto pa je bilo ravno tako, da sem vprašal, ali bi lahko poslušali še kaj drugega. Predlagaj, so mi rekli. Rečem Doors. Poslušali so minuto, dve, nakar so izgubili koncentracijo in šli stran. In na isti način: kaj čem jim govoriti o Bulgakovu in razlagati, da je bil Poncij Pilat slabič.

Je vaša druženja v Šumiju, ki je, se zdi, ena bolj opevanih zgodb konca šestdesetih let pri nas, bolj držal skupaj vzajemni interes do alkohola ali do umetnosti, na primer?

To je bil preplet številnih reči: strasti, ljubezni, stikov, druženja. Emocionalno razburkan in emocionalno sproščen čas. Na začetku sedemdesetih nihče od nas ni razmišljal o materialnih stvareh. Bomo imeli stanovanje? Kako bo s pokojnino? Pa ne glorificiram tistega časa, ampak res je bilo veliko možnosti, tudi s študentskimi priložnostnimi deli se je dalo veliko zaslužiti. Srečen čas. V prvem letniku faksa, filozofska fakulteta, smo se začeli družiti Marko Uršič in Božidar Kante, oba sta zdaj doktorja filozofije, ter pokojni pesnik Jure Detela in jaz. Odselili smo se od doma in najeli dvosobno stanovanje v Mostah, brez kuhinje, tako da danes za nazaj mislim, da smo preživeli ob suhi hrani. Tej svoji jazbini smo rekli džunka in prirejali smo literarne soareje: pokadili smo kako substanco, poslušali klasično glasbo, od Vivaldija do Pendereckega, ter brali romane in poezijo. Danes je večer Oblomova, smo si rekli. Gončarov. Posebnost je bil Jure, ki je znal ogromno poezije na pamet in v izvirniku. Rekli smo mu: »Jure, Heine!« in je začel.

Kaj bi si mislili, če bi vam nekdo na takem večeru, med poslušanjem Heineja v izvirniku, rekel, da boste nekoč urednik Kmečkega glasa?

Da je to nemogoče.

Ampak se je zgodilo.

In sicer takole: Sobotna priloga Dela je včasih na zadnji strani objavljala literarne prevode. Jaz sem se lotil Hessejeve črtice Potok. Janez Gradišnik, sloviti prevajalec, je pohvalil: »Kake tri, štiri napake so se vam zgodile, sicer pa je tole kar v redu. Nadaljujte.« Velik ljubitelj Hesseja je bil moj znanec Jaro Novak, ki je bil zaposlen v Mercatorju v Centru za obveščanje. Časopis in interna obvestila za kakih 25 tisoč ljudi, torej za ves Mercator. Se srečava in mi reče: »Vidim, da imaš smisel za jezik, bi prišel k nam v službo?« Prvi sin je bil star štiri leta, drugi na poti in sem se zamislil: mogoče pa res. »Jutri pridi,« reče Jaro. To je bilo zvečer, v gostilni Mrak. Grem domov in po telefonu najprej izprašam prijatelja, pravnika, kaj pomenijo kratice, kot so sozd, tozd, ozd in podobno, kajti pojma nisem imel in sem mislil, da na pogovoru pri direktorju to ne bo dobro izpadlo … Tam sem delal dve, tri leta. Potem sem imel poln kufer in sem si rekel: moram nekam, kjer bo malce širše. Na kako republiško glasilo. V tistem času so ravno potrebovali novinarje na Kmečkem glasu. Moja intima želja pa je ves čas bila, da bi prišel na Delo, v zunanjo redakcijo. Tam so bili gospodje. No, ampak glede na to, da diplome nisem imel …

Lahko še en vinski pogled nazaj: lahko rečemo, da je bila tedaj, v sedemdesetih, slovenska vinska scena bolj klavrna? Kdaj se je začelo to spreminjati, da so nazadnje vinarji postali že velike zvezde?

Mislim, da so to povzročili zasebniki, ki so v sedemdesetih letih orali ledino. Družbene kleti so bile uspavane, kajti o vinu so se menili na neki čuden način. Neki štajerski enolog je rekel: »Rebula naj bo pa za delafce.« In se je začela masovna pridelava, s petimi, celo sedmimi kilogrami grozdja na trto. Na ta način se je zlorabila rebula, malvazija, šipon, laški rizling in še marsikaj drugega. Leta 1988 sem honorarno delal tudi za televizijo, Kmetijska oddaja; obiskali smo Francija Cvetka, Kogl, in mi da neko vino. Kaj pa je to, vprašam. Šipon, mi reče. Ne, ne poznam, se začudim. Seveda ga ne poznaš, reče. To je pravi šipon. Kot zasebnik si je to lahko dovolil. Mislim, da se je prelom zgodil z imeni, kot so Stanko Čurin, Radivoj Lisjak, Jože Kupljen … To je bilo sredi sedemdesetih. Konec osemdesetih je nastala skupina Ars Vini, pa nekaj pozneje še mlada briška skupnost Brajda. Hoteli so imeti polnilnico za vino, pa so jo morali čez carino spraviti kot polnilnico za mleko, ker vinske pri nas sploh dovoljene niso bile.

Katero je za vas najboljše slovensko vino vseh časov? In vinar, ki bi mu morali postaviti spomenik?

Na to vprašanje ne znam odgovoriti kratko in jedrnato. S številnimi odličnimi sem se srečal, upam, da se bom še. Naj bo, bom izdvojil tri: beli burgundec 1971 iz ormoške kleti, renski rizling 1983 iz ptujske kleti, Bjanina penina Terroir. Kam pa naj vtaknem svoj ledeni laški rizling 2002, ljubi bog? Spomenik bi morali postaviti Stanku Čurinu. Čeprav je lahko s spomeniki križ, ker se figure menjajo, pametni ohranjajo vsaj podstavke, ker vedo, da jih bodo še potrebovali, pri Stanku teh zadreg ne bi bilo.

Vino ima, menda, več kot 1400 različnih elementov, spojin, sestavin. Ga znate opisati tako, da bo ta zaključek ostal bralcem v trajnem spominu?

Ne poznam nobene druge stvari na tem svetu, ki bi imela toliko različnih barv, vonjev in okusov ter skrivnostnih sporočil in namigov, kot jih premore vino. Louis Pasteur si je dovolil drzno misel, da je v kozarcu vina več filozofije kot v katerikoli knjigi tega sveta. Si mislim, da je tu filozofija mišljena v izvornem pomenu, kot ljubezen do modrosti. Kozarec, dva, trije vina in knjige tega sveta, to gre imenitno skupaj.

Priporočamo še: Nov vodnik po lokalih in restavracijah, ki jih je vredno obiskati v Ljubljani

Fotografije: Damjan Žibert