Sadje, ki izginja

Vsak dan izgine na stotine rastlinskih in živalskih vrst – današnjo zgodbo sem zato posvetila sadežu sonca.

Pred morda desetimi leti sem sodelovala pri organizaciji likovne kolonije kot entuziastična kuharica in gostiteljica. Skupina je bila vsejeda, pretežno moška, zato sva se s kustusinjo odločili, da ne bova omenjali veganstva. Nihče ne mara etiketiranja, predalčkanja in omejitev, še posebno ne umetniki, zato smo hrani rekli preprosto zajtrk, kosilo in večerja ter prigrizek za vmes. Ustvarjalnost je bila na vrhuncu, prav tako žeja in lakota. Šele tretji dan je najbolj zajeten možak med umetniki plosknil z roko po mizi in glasneje, kot si je morda želel, zakričal: »Madonca, saj sploh ni mesa!« Ko so malo pomislili, so prikimavali tudi drugi, se poskušali spomniti, kaj smo imeli na krožnikih prejšnje dni, in se čudili, da tega niso prej opazili. Siti pa so in v bistvu jim je hrana zelo všeč, zelo. »Torej bo v redu tako tudi naprej?« sem vprašala, čeprav v resnici ni bilo možnosti izbire. Drugače sploh ne znam kuhati. To je bila ena od mojih prvih kuharskih uspešnic, ki jo je, briljantno, kot le on zna, zaključil prijatelj Tomaž Kavčič s postavitvijo prigrizka na slikarskih paletah, ki so bile zataknjene v napeto platno na stojalu. Vsi smo bili več kot zadovoljni. Dogodek je spremljala simbolična razstava praznih buteljk vina in penine, ki so se nabrale v dnevih likovne kolonije na mediteranskem vrtu.

Zakaj pripovedujem to zgodbo? Tisti možak, ki je plosknil po mizi, je s spoznanjem, da očitno lahko zdrži brez mesa, razveselil svojo ženo, ki se je že leta trudila, da bi pri njih doma uvedla nemesno prehrano. Umetnik je kar več platen poslikal s spomladansko intenzivnimi barvami in jih naslovil Travniki, ki izginjajo. Slike so bile zanimive, naslov pa se mi je zdel pretiran, saj je bilo v mojem svetu takrat še vsega dovolj, tudi travniških cvetic in čebelic. Umetniki so vizionarji, zato jih pogosto ne razumemo brez določenega znanja in zaupanja, da vidijo več kot mi. Danes mi je jasno, da travniki izginjajo. Zelo me skrbi, ker se mnogi s tem strinjamo, vendar kot da čakamo, kako bo potem, ko bodo zares izginili. Morda ima umetnik že odgovor na platnu, ampak kaj ko so takšne slike v družbi vedno manj prisotne. Da ne izginja tudi umetnost?

Jesen je letni čas minevanja. Razkošno poletje nas navdihne in napihne, da se čutimo pomembni ter nikoli dovolj razvajeni. Ampak poletje je prevara, iluzija, ponuja več, kot ima. Nekega jutra se zbudiš v sivo jutro, dežuje, hladno je in poletjez obljubami o večnem uživanju se zdi zelo daleč. Vsak dan izgine na stotine rastlinskih in živalskih vrst. Današnjo zgodbo sem zato posvetila sadju. Poletje bo odneslo s seboj sadež sonca, sladke, sočne, dišeče melone, in le upam lahko, da ne za vedno. Ne štejem tistih, ki zrastejo v posebnih razmerah. Sadje, ki je kemično obdelano med rastjo in prevozom, prispeva k izginjanju sveta, ki ga imamo radi.

Naslovna fotografija: Thinkstock

Poskusite: Melona in avokado

Beba in Hana Splichal
Beba in Hana Splichal

Kuhinja je majhna, a ima veliko mizo in vrata na vrt. Po njej se vrtijo mačji repi, skoznjo steče pes, nikoli ni miru. Hana fotografira in se pogovarja z divjim kvasom, jaz ropotam z lonci in obračam kuhalnico. Kljub temu se vsi najraje gnetejo v najini ekološki in veganski kuhinji, kjer diši po indijskih začimbah in toplem kruhu.Verjamem, da je kuhinja srce hiše, in v srcu se zgodijo najpomembnejše stvari.

Objava še nima komentarja.

Komentiraj objavo

Vaš E-naslov ne bo javno objavljen.

Delo Časopisno založniško podjetje d.o.o.
Dunajska 5
1509 Ljubljana