Celjska gostilna in pivnica, ki navdušuje milijone ljudi na spletu

Slovenci in tujci se v Celje pripeljejo na burger Nizozemec. Nikakor, čeprav je na katerem izmed njih tudi opečena slanina, ne gre za hamburger, smo opozorjeni. Tujci na poti s hrvaškega morja naredijo ovinek do Celja in se slikajo s trikilogramskim Fat Joejem. Ameriški vloger Randy Santel je pred evropsko turnejo poslal prošnjo, ali bi ga lahko prišel v Celje zmazat. Julija je res prišel in ga pojedel v manj kot 12 minutah.

Za kronične mesojedce

Ime je že staro. Tu so se menjavali lastniki, pred desetletji je bila v Starem piskru celo prva celjska picerija. Pic več ni. Zdaj, se oglašujejo, so gostilna za kronične mesojedce in gurmane. Zato je na dvorišču za restavracijo velik žar, ki je zakurjen šest dni v tednu, poleti in pozimi. V nedeljo počivajo. Ob burgerjih ponujajo zorjene steake, svinjska rebrca in krače, solate, sladice, od letos še sveže jastoge in raroge, za začetek, za zraven ali za na koncu tudi inovativne koktajle.

Prisedeta sinova Aljaž in Iztok. Stari pisker je bil zamisel Staneta in soproge, ki se je zdaj upokojila, on s sinovoma ostaja zaposlen v gostilni. Aljaž skrbi za redno sodelovanje na Odprti kuhni in spletne strani, na facebooku imajo že 93 tisoč sledilcev. Iztok pa je eden od treh glavnih kuharjev. Oba sta sicer diplomirana ekonomista. Po študiju je Iztok končal še šolanje na londonski akademiji Cordon Bleu in nato leto dni delal v Londonu v restavraciji z Michelinovo zvezdico pod chefom Ericom Fréchonom. »Fanta iz Hood Burgerja sta moja sošolca z ekonomije. Očitno ekonomisti izzive najdemo v burgerjih,« se nasmehne Iztok. V Starem piskru je kuharjev še nekaj – vodja kuhinje je Uroš Kajtner, tudi z londonsko akademijo, tretji je Kristijan Povirk.

ni podpisa

Burgerski težkokategornik

»Naša priljubljenost na spletu se je sama širila. Več ko je bilo objav na facebooku in instagramu, več jih je bilo na drugih omrežjih, kulinaričnih in turističnih straneh,« povzame številke o sledilcih in milijonskih ogledih nekaterih burgerjev, steakov in sladic na spletu Aljaž. Največ ogledov ima banana split z viskijem, nekaj več kot sedem milijonov, »najbolj pa smo prepoznavni po trikilogramskem burgerju Fat Joe. Santel ga je pojedel v rekordnem času, gostje ga dobijo brezplačno, če ga pojedo v pol ure. Največkrat se z njim slikajo, drugo jim zavijemo za domov. Težko je pojesti 100-gramsko bombetko, 1,8 kilograma govedine, 300 gramov dimljene in pečene slanine, 150 gramov sira, 70 gramov kremnega sirnega namaza s hišno omako, 100 gramov zelenjave, 150 gramov pečenega krompirčka, šest čebulnih obročkov in 50 gramov omake. Na ta burger prihajajo iz vse Slovenije, iz Evrope, celo Avstralije. Zanimajo jih tudi naše druge jedi. Poleti smo imeli goste iz Gibraltarja. Na poti na Hrvaško so prišli v Celje na Tomahawk Steak. Štirje Nemci so prišli z morja, naročili štiri Fat Joeje, se slikali in šli,« razlaga Aljaž.

Samo vrhunske surovine

Pa vendar brez dobre hrane in storitve iz vsega skupaj ne bi bilo nič. »Ne varčujemo pri mesu, vedno je prve kategorije in meso za burgerje pripravimo sami iz suho zorjene govedine.« Stane povzame: »Burgerjev ne obravnavamo kot pleskavice, temveč tako kot steake. Imamo dobro slovensko govedino, tudi za mnoge steake, seveda pa nekaterih vrst in kosov govedine pri nas ni. Zato jih prek distributerja v Amsterdamu nabavljamo iz Avstralije, Argentine, Urugvaja, Severne Amerike, Japonske … O mesu je treba vedeti vse. Pomembno je, kako so živali krmljene in kako je meso zorjeno. Pri suhem zorjenju izgubi 35 do 40 odstotkov teže in znati je treba najti pravo mero. Okus in mehkoba nista na isti strani enačaja. V Sloveniji je kraljica še vedno pljučna pečenka, a je dolgočasna. Pomembna je marmoriranost mesa, prepredenost z maščobo, kar je pri nas še neznanka. Gospe pri mesarju še vedno naročajo nemastno. A takšno meso ni okusno, potem pa je pomembno tudi, da vemo, kako je bilo govedo zadnjih 150, 200 dni krmljeno – na pašniku, s suho hrano ali koruzo …«

Aljaž reče, da oče o tem veliko ve. Spominja se, da so doma na Taboru v Savinjski dolini že pred 20 leti zorili meso in imeli prekajevalnik. »Moja mati Jožefa se je za kuharico izšolala na mariborski škofiji in ve se, da škofi dobro jedo. Zato smo tudi doma na kmetiji, kjer še zdaj živimo, vedno dobro jedli,« kot v opravičilo pojasni Stane.

Pokušamo mozgov tatarec, na bloku himalajske soli pečen wagyu steak, zraven je koktajl Manhattan, ki je obogaten z v gostilni narejenim izvlečkom maščobe japonskega goveda, sledi picanha steak – rezine si dopečemo na namiznem žaru z ogljem … »Tega pozimi ne ponujamo, saj ne gre, da bi kurili v notranji jedilnici,« pojasni Iztok.



Imajo tudi steake za bolj izkušene jedce, ki jih je pri nas še malo. Krave pasme rubia gallega iz španske Galicije gredo pod nože šele, ko so stare okoli 12 let, ko opravijo svoje poslanstvo, se večkrat otelijo ali jim usahne mleko. Takrat jih dopitajo, da se mesto ne zmasti, dobi pa poseben okus.

Prideta sladici. Lobanja iz oslajenega grškega jogurta, pri mizi jo prelijejo z rdečo sadno omako, za njo še najbolj na spletu deljena sladica iz Starega piskra, Jack Daniel's Banana split. Bila je 24 ur v marinadi iz viskija in karamele, podložena je s sladoledom in obložena s smetano, leži v vzdolžno prerezani steklenici viskija, ob njej je tudi šilce viskija.



Oče Stane povzame filozofijo gostilne: »Ni denarja, ki bi odtehtal, da drugi govorijo o nas. Tudi iz kakšne kritike se česa naučimo. Zavedamo se, da imajo gosti svoje interese, za naše jim je malo mar. Steak zato naredimo takšen, kakršnega hoče gost. Potem svojo izkušnjo pri nas deli na družabnih omrežjih in nespametni bi bili, če tega ne bi izkoristili.«

Preberite še: Novi gurmanski kotički na Hrvaškem, ki jih morate obiskati še to poletje

Besedilo: Brane Piano
Fotografije: Mavric Pivk