Gostilne: Na pico v Etno

Ponavadi je obratno. Gostilna slej kot prej postane še picerija … V pritličju stanovanjskega bloka sredi Divače pa je picerija, ki nima le picopeka, temveč tudi chefa. Zato imajo pice posebno moko, skoraj nič kvasa in vrtljivo krušno peč. Zato ima picerija restavracijo s kreativnim degustacijskim menijem. Zato sta picopeka in kuha povzročili fuzijo, iz katere je nastal Q-king. Želite, da chef kuha le za vas ali želite vi v chefovi kuhinji kuhati le za svoje goste? Katera je najboljša slovenska picerija? Ker je na to vprašanje samo v Sloveniji dva milijona odgovorov, ga tudi v Etni ne iščite. Ker Etna že dolgo ne peče le pic in čeprav je prav picerija ravnokar dobila nov interjer, bi v Divači bili za marsikaj prikrajšani, če bi naročili le šunko-gobice-sir. Zato pojdite najprej na kreativno pico, naslednjič si potešite radovednost s fuzijo kuhe in picopeke, (ne) na koncu pa si privoščite še chefa za Q-king in Q-kanje.

Hrustljavo testo in sočen nadev. To je preprosta formula, ki iz nekdanje hrane za reveže danes ustvarja na svetu 100 milijard evrov letnega prometa. A to tudi pomeni, da picopeka sploh ni tako preprosta, kot je videti s pogrevanjem zamrznjene. Picerija je prava takrat, če je pica v njej nekaj posebnega. Zato je Etnina iz polnozrnate moke, mlete na kamen v italijanskem mlinu Molino Quaglia. Testo vzhaja ob nadzorovani temperaturi najmanj 48 ur, s pomočjo predtesta (bige). Na ta način je v vsaki pici le desetinka grama kvasa. Na pici je prava italijanska mocarela, toda iz slovenskega mleka. Mesnine so iz lokalnih sušilnic, zelenjava pa je z bližnjih kmetij. Seveda hlebčke oblikujejo ročno, pečejo pa jih v krušni peči, ki se vrti, zato so pice enakomerno pečene.

Okroglo s krajci

V Etni, torej, najprej o pici. Testo je res hrustljavo, toda ne le na robu, temveč po vsej površini. Na robovih je zvezdasto zarezano in zvito v krajce. Nadev je res sočen, a niti na sredini ne razmoči testa. Paradižnikova omaka je naravna, torej le paradižnikasta. Sir je mlečni cvet, italijanski fior di latte. Stopljen je tako, da se kopa med paradižnikom in vleče v ustih. Njegov okus je rahlo sladkast, kar se ujema z drobno zrezanimi bučkami, ki so edini posebni dodatek klasiki. Za barvno živahnost in poudarjen umami okus je picopek na vrh zrezal še sveži paradižnik. Takšna pica se je z rokami.

Etna ima tri vrste gostov. Prvi pridejo na pico. Zato ker je to njihova picerija. Tukaj so doma, blizu je, všeč jim je. Drugi pridejo zaradi pic. Zato ker niso (le) takšne kot povsod. Včasih naročijo le svojo najljubšo, včasih pa se odločijo za fuzijo, ko je iz pic celoten meni in je testo kot kruh za sendviče, na katerih so prave jedi. Za začetek je klasika, dober paradižnik, prava mocarela in sveža bazilika. Potem je hladna predjed, zato je na trikotniku testa tatarski biftek. Potem je pašta in je pica z jajcem, kot carbonara. Za glavno jed je piščanec, ki je na vrhu pice in hrustljav. Za sladico pa je spet pica, le in seveda sladka.

Toliko o picah iz Etne. O njihovi ostali ponudbi, ki vznemirja s kreativnim degustacijskim menijem, fuzijo picopeke ter kuhe in Q-kingom pa berite dalje na naši Nedelovi strani tukaj. Za še več ocen obiščite Delovo stran Gostilne, do katere lahko dostopate tudi v desnem meniju na našem portalu.

Besedilo in foto: Uroš Mencinger

Preberite še: Pot pod zob - Štiri najbolje ocenjene gostilne v Prekmurju in Prlekiji