Na obisku: Malca pri treh Rudolfih

In če glavna avtorica pove, da je zaljubljena v peko slaščic in da ga čez domač piškot ni. Manca Rudolf je za bralca OK pripravila tri ideje za praznično peko – vse prekrasne na pogled, pravljične in mladostne.

Rudolfova malca je edini blog, ki v samo dveh besedah skriva kar tri imena: Rudolf je novi priimek njegove glavne junakinje – prej se je pisala Malc –, ime pa ji je Manca, kar seveda tudi precej spominja na Malco, mar ne? Ob tem simpatičnem igranju z jezikom človek nehote pomisli: ni čudno. Manca je namreč diplomirala iz slovenščine in ji najbrž take vaje v slogu gredo dobro od rok.



Druga polovica bloga, ki je predvsem »sladek«, pa je njen soprog Metod; on je po izobrazbi sicer zgodovinar, trenutno zanimanje ga je prestavilo med avtomobile, je pa tudi izurjen v obvladovanju spletnih postavitev in fotografiranju. (Za pokušanje vsega, kar njegova Manca speče, pa tako ali tako ne potrebuješ niti izurjenosti niti izobrazbe.) Njuna posebnost, vsaj v današnjem času se tako zdi: šele v prvi polovici dvajsetih sta, pa že poročena. Dolgo se poznata, oba sta z Unca, njuni poti sta šli vzporedno, a hkrati v isto smer, tako da imata še danes veliko skupnih zanimanj: oba sta pevca, ljubitelja zborovskega petja, kar je precej popestrilo maše v njuni domači cerkvi na Uncu. Petje je ostalo velika in lepa vez tudi potem, ko sta se odselila v Ljubljano. In ko smo že ravno pri tem: nič ne dvomite, kje bosta na sveti večer. Doma na Notranjskem, v krogu družine in z obvezno polnočnico. Mašo, ki zaradi lepe simbolike rojstva in občutkov povezanosti in čarovnije tega večera v cerkev privabi še marsikoga, ki drugače niti ni veren.

… in še tretji Rudolf

Od te lepe domače tradicije se le moramo nekoliko obrniti tudi k tujim, če je že toliko jelenčkov okrog nas. Začnemo se spraševati, kakšne sorte jelen je ta rdečenosi Rudolf sploh bil. Torej: ni bil tak, kot jih imamo pri nas, ampak severni, karibu, čredi pa se je pridružil kakih sto let pozneje. Namreč o tem, da Božičkove sani po nebu vlečejo jeleni, najdemo »zapise« že v prvi polovici devetnajstega stoletja. Tedaj je bilo jelenov osem in ti imajo evropska, po zvenu vsaj približno nordijska imena. Rudolf je postal znan leta 1939, v knjižici, ki jo napisal Robert May po naročilu severnoameriške veleblagovnice, da so jo delili otrokom. Zgodba: Rudolf je bil med drugimi jeleni obstranec zaradi svojega žareče rdečega nosu. K srečnemu koncu se je zgodba obrnila neke praznične noči, ko je bila na svetu tako huda megla, da je celo Božiček s svojimi jeleni lahko samo taval. Opazili so jelenčkov rdeči nos, ki je bil kot svetilnik, in ga v vprego sprejeli kot prvega, da je drugim kazal pot. Kar lepa kariera za tako mladega jelena.

ni podpisa

Za Mančinim nosom

In že je pogovor o tem, kako čudna so včasih pota gospodova, kakor se reče, ko gre za kariere: Manca in Metod sta prav tako oba mlada, oba iščeta tisto, kar bi ju najbolj veselilo delati, če ne vse življenje, pa vsaj lep kos njega. Oba sta bila odličnjaka, pridna učenca in študenta, nadarjena za veliko reči, nobene pa do zdaj nista znala izbrati take, da bi pritegnila njuno celotno zanimanje. Dokler! Manca pripoveduje, da v mladih letih pravzaprav doma ni bila kaj dosti zraven pri kuhi. Ko pa sta se poročila in se preselila nov domek v ljubljanski stolpnici, je nenadoma začela odkrivati, kako dišave iz kuhinje pravzaprav čudovito pripomorejo k temu, ali neki prostor postane dom ali ne.

Počasi je vstopala v svet sladke peke, spoznavala osnovne zakonitosti: kako narava vedno poskrbi za sestavine, ki najbolj prijajo v določenem letnem času, pa to, kako čudovito zadovoljstvo je delati stvari od začetka do konca: torej brez nadomestkov in bližnjic. Spoznala je, katere so njene najljubše sestavine – vanilja, cimet, limona, pomaranča, rum ... in da so to okusi, s katerimi ni treba nič kaj varčevati. Zavzela je odnos do sladkorja, ki ga pojemo preveč: paziti je že treba, ampak sladica naj bo sladica, meni. Recepti so se začeli vrstiti in tako je pred približno letom in pol nastal blog.



Zato: nič se ne bo treba čuditi, če bo to nekoč postalo Mančina prava kariera in bi se ji uresničila želja po svoji blagovni znamki piškotov. Bi ji kar privoščili: nekdo, ki s tako natančnostjo in skrbjo riše rdeče nosove na drobcene jelenčke iz piškotnega testa in oblikuje medenjake, ki so, kakor da se je na njih odločila odpočiti snežinka, bi bil najbrž res zadovoljen v neki delavnici, od koder bi ves čas dišalo po sladkorju in cimetu.

Trije predlogi, ki jih je Manca z veseljem pripravila, so kot nalašč za ta letni čas in po sestavinah prav po njenem okusu. Ni nujno, da je vedno potica: sledimo torej tokrat Mančinemu »nosu«.

Zimska pomarančno-čokoladna torta

Piškoti za božično čajanko

Kakavovi kolački z banano in belo čokolado

Fotografije Jože Suhadolnik