Nimava časa ali živcev za zapletene recepte

Eden bo za ljudi, ki imajo alergije ali druge posebne prehranske okoliščine, pa dva taka, ki sta »preprosta kot pasulj«. Vsi pa za ljudi, ki nimajo živcev in časa za obsežno in zapleteno kuharijo. Kristina in Mitja že vesta: pretežna publika njunega bloga so Američani ...

Imata tako rada hrano, da sta se pripravljena toliko ukvarjati s pripravo bloga?

Pravzaprav sva to razvila ravno ob blogu. Dlje ko to počneva, raje imava dobro hrano in tudi vedno bolj raznoliko jeva. Blog nama je namreč pomagal razširiti obzorja in spoznati nove jedi, vzporedno s tem pa sva ugotovila, da nama je vse to všeč. Zdaj ceniva kakovostno lokalno hrano in sva včasih tudi nekoliko izbirčna, kaj bova jedla. Raje manj, pa tisto boljše, domače in zdravo.

Posebna sta po tem, da izrecno, tudi z jezikom, nagovarjata bolj ameriško občinstvo. Zakaj?

Odločitev za blog v angleškem jeziku je prišla, še preden je dejansko zaživel, predvsem zaradi dolgoročnih načrtov. Od tod je sledil celoten nastop in iskanje primernih kanalov promocije, ker te na tako velikem trgu še težje opazijo. Gradiva vsebino, publiko in svojo bazo bralcev, vendar se nama ne mudi. Včasih se po tihem še vedno poigravava z mislijo o dvojezičnem blogu, pa jo z vsako objavo spet potisneva na stran, saj to pomeni toliko več dela. Mogoče pa. Nekoč.

Oba z Mitjem sta zakoreninjena v svetu digitalnega: Kristina, vi v digitalnem marketingu, Mitja, vi kot programer. Katero znanje je za nekoga, ki bi rad delal dober blog, najbolj pomembno?

Za vodenje kulinaričnega bloga je potrebna res obsežna paleta znanja in opreme – od priprave hrane do stiliranja in fotografiranja, obdelave slik, pravilne priprave prispevkov in sledenja smernicam SEO. Tu je še sama postavitev in tehnično urejanje, nadgrajevanje ter seveda pridobivanje bralcev in sledilcev na družbenih omrežjih. Kombinacija najinega znanja je za blog bistvenega pomena. Z vidika digitalnega marketinga razumeva družbena omrežja, branje statistike, pripravo vsebin in optimizacijo spletnih strani. Točno veva, kako pripraviti prispevek, da bo na googlu dobro pozicioniran in da imava visok delež organskega obiska, ki narašča. Programersko znanje je tudi nujno za nadgradnjo in razvoj bloga z novimi elementi in manjše ali večje spremembe. Prav tako je res, da ko začneš blogati, se ti še sanja ne, kaj vse te čaka in kaj vse se moraš še naučiti, ampak tako je z vsako stvarjo. Med drugim naju preseneča, koliko foto pripomočkov se s časom nabere – od fotografskih podlag do lesenih desk, lanenih prtičkov, krožnikov in skodelic.

Kateri recepti, ki sta jih objavila, so vaju iz tega ali onega razloga presenetili?

Če objaviš luštno sladico v kozarčku, skoraj ne moreš zgrešiti. Preseneča pa naju, kateri recepti so najbolj brani, na primer navadna sveža paradižnikova juha, ki ni iz pločevinke. To nama pove, da so ljudje lačni enostavnih, zdravih in klasičnih jedi, zato se trudiva ponuditi še več takšnih receptov. Veliko iščejo tudi recepte za jedi, ki so prilagojeni za ljudi s posebnimi prehranskimi potrebami: brez mlečnih izdelkov, sladkorja, glutena, paleo ali z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov. To sicer sovpada z najinimi prehranjevalnimi navadami, tako da takih receptov ni težko ponuditi.

Če bi vama rekli, da morata od tega dne naprej objavljati samo za slovensko publiko, kako bi se to poznalo na vajinih receptih?

Gotovo bi v recepte vključila več lokalno poznanih jedi. Že zdaj sicer črpava iz našega okolja, vendar jedi prirejava za ameriški trg, kjer je pomembno, da so izredno enostavne in hitro pripravljene z le nekaj sestavinami. Američani ne poznajo potice ali jote, zato je malo verjetno, da bi taka objava imela velik odziv. To opažava tudi po statistiki najbolj branih receptov, saj kraljujejo enostavne klasike.

Vsekakor bi še vedno dajala poudarek na sezonske sestavine in preproste jedi, saj nimava časa ali živcev za zapletene recepte, in verjameva, da enako velja za marsikaterega najinega bralca.

Kako pa sta »razdeljena« gleda okusa za hrano? Kristina, menda vi posebno »ljubite« gobe ...

To, da ne maram gob, je milo rečeno. Pravzaprav sem precej izbirčna, kar sicer zagovarjam s tem, da pač vem, kaj mi je dobro in kaj ne. Poleg tega imam blago alergijo na mlečne izdelke, ki pa jo ohranjam pod nadzorom tako, da večino časa jem obroke brez mlečnih izdelkov, zato si lahko – če je priložnost – privoščim odlično napolitansko pico ali domače maslo s kmetije. Včasih me potem srbi, ampak se že splača. Mitja pa ni čisto nič izbirčen, samo špinače, surovih kumar in vampov ne more videti (smeh). Drugače pa ima raje hrano brez sladkorja. Oba obožujeva velike solate in smutije.

Kaj je jed, za katero mislita in opažata, da vzbudi enako zanimanje pri tujcih in Slovencih?

Velika uspešnica je puding s chio, čeprav ga veliko ljudi niti še ne pozna. Jih pa zanima, kaj to je. Ko ga enkrat pokusijo, so vedno navdušeni. Pa čeprav po teksturi spominja na žabji mrest.

Slišim, da je v vajinem življenju zelo pomemben excel.

Res je (smeh). Mitja kot programer sicer razvija dodatek za excel, tega pa uporab­ljava tudi za organiziranje dela in objavo prispevkov. Ne šaliva se, ko rečeva, da je z blogom veliko dela, in včasih si je težko zapomniti čisto vse korake, ki jih moraš narediti za objavo prispevka, zato si tu pač pomagava z orodji za optimizacijo najinega časa in tudi preverjanje korakov (checklista). Zdi se nama neumno izgub­ljati čas za nepotrebne malenkosti, če ga lahko vloživa v pomembnejše vidike, in navadna razpredelnica lahko pri tem odlično pomaga.

Ali vaju moti, da v Sloveniji na blogerskem parketu, ki sicer ni ne vem kako bogat, a vseeno obstaja, nista tako znana – prav zaradi usmerjenosti v tujino?

Ker imava zelo malo vsebine v slovenskem jeziku, sva gotovo manj poznana kot drugi blogerji, vendar naju to ne moti. Vsak pač sledi svojemu cilju. Sicer opažava tudi doma večje zanimanje, tako bralcev kot podjetij, kar je za naju posebna pohvala, saj nama veliko pomeni, da si tudi Slovenci vzamejo čas za naju in najine angleške prispevke. Včasih naju kdo kar preseneti, ko naju pohvali in reče, da naju pozna in spremlja. Tega nisva še ravno navajena, vendar sva vedno vesela takih komentarjev (čeprav nama je nerodno).

Kaj vse lahko bloger počne, da razvija blagovno znamko, če se tako izrazim? Kaj si želita še početi?

Možnosti, kam lahko blog zapelješ, je veliko. Nekateri si želijo izdati kuharsko knjigo, drugi želijo nastopati v kuharski oddaji ali odpreti juice bar. Nekateri odlično predstavljajo podjetja. Ali kar vse skupaj. Midva v te smeri za zdaj ne gledava, saj sva še preveč na začetku zgodbe in je težko reči, v katero smer bova šla. Vidiva pa tržno nišo v tem, da lahko pripravljava angleške ali dvojezične recepte oz. recepte razširiva na trge zunaj Slovenije. Ravno sva v sodelovanju z naročnikom uspešno pripravila nekaj dvojezičnih receptov, ki čakajo objavo, zdaj sva pa v Odprti kuhinji. Razvoj bloga jemljeva korak za korakom, kakor se odpirajo priložnosti. Pustiva se presenetiti.

Vprašanja: Karina Cunder Reščič
Recepti in fotografije: Kristina Jug, Mitja Bezenšek/Vibrantplate.com