Ob petih na čaju

Močen kitajski čaj, ki ga na štirih tisočakih nadmorske višine domačini postrežejo z dodatkom soli in jakovega masla, je gotovo rešil življenje marsikateremu obiskovalcu Tibeta. Ne bi pa si vas upala ob petih popoldne povabiti na kaj s takim okusom, tudi če ste ljubitelj eksotike!

Čaj ob petih mi prikliče nostalgične podobe ritualov angleškega podeželja, junake Jane Austen in morda še bolj goste gospodične Marple Agathe Christie. Kolačke, ki jih je treba obvezno postreči k čaju, pa kruh z maslom in okusne drobne sendviče si ob vsakem branju rišem po svoje, odvisno od stop­nje lakote ali požrešnosti. Menda Angleži svojega znamenitega čaja z mlekom niso »izumili« zato, ker so tako prefinjeni, ampak samo zato, da bi s hladnim mlekom ublažili vročino kropa, ki tako ni mogel poškodovati dragocenih porcelanskih čajnih skodelic. No, lepa reč.

Do nedavnega pa nisem vedela, da je angleški »tea« (pa tudi nemški Tee ali francoski thé) dejansko stara kitajska beseda za čaj, t'e. Ravno tako ne, da smo Slovenci in Čehi najbolj zahodni uporabniki druge davne kitajske besede cha, čaj. Do nas čaj, naprej tee, the in tea.

Imam dve teti – če prvo povabim na čaj, pravi, da pije čaj samo, kadar je bolna, zdaj pa je čisto zdrava; če povabim drugo, pa pravi, da pride le na zeleni čaj. Ta da znižuje slabi holesterol in spodbuja dobrega, kot močan antioksidant dela človeka bolj vitalnega in celo bolj kot reševanje križank zmanjšuje možnosti za nastanek alzheimerja ali parkinsonke. Potem pokaže rahlo zatekle sklepe na prstih rok in omeni še učinek na revmatični artritis ter se potrka po prsih, da je dober tudi za srce, saj menda obnavlja njegove celice celo po infarktu, česar pa seveda nihče noče sam preizkusiti.

Ob vsej tej hvali sem poskušala jutra začenjati z zelenim čajem, a se mi zdi tako dolgočasno trpek. Potem sem izbrala vrečke zelenega čaka z okusom vanilje pa tiste z dodatkom limone, a ko so mi rekli, da so vsi ti okusi le umetne arome, me je minilo. Lepo sem se vrnila k čajem, ki jih stiški menihi delajo še vedno po recepturah pokojnega patra Ašiča. V tem preskoku se moram seveda takoj popraviti – to so poparki, ne pravi čaji. Čaji so s kropom prelito zdrobljeno listje istoimenskega grma, njihova različnost samo stvar obdelave teh listov. Me je pa kar pretreslo, da Japonci, ki slovijo po svojih čajih, prav vse v zvezi z njihovo pridelavo, predelavo in shranjevanjem opravljajo strojno, torej industrijsko.

Dva »čaja« sta me med potepanjem po svetu prav res navdušila: turški jabolčni poparek, elma čaj – sicer pridelujejo Turki na severu tudi nekaj lastnega pravega, črnega čaja –, ki ga kuhajo iz drobno narezanih posušenih jabolk, in maroški (pa tudi podoben tunizijski) metin čaj. V njem je nekaj pravega čaja, s kropom pa zraven prelijejo še pest listov svoje mete, precedijo in bogato sladkajo. Kadar dodajo še bel cvet pomarančevca ali limonovca, sta podoba in okus popolna. Vsi pijejo metin čaj, povsod, ob vsaki kupčiji vam ga postrežejo, zunaj pa vsaj petintrideset stopinj v senci.

Še kak teden, pa bo pravo vreme za takšne pijače! Ampak ledenega čaja si nismo izmislili v Evropi, ampak že davnega leta 1908 v St. Louisu v ZDA, na tamkajšnji svetovni razstavi. Iz preprostega razloga, ker topel ni šel v promet, so vanj nametali ledene kocke in sadje. Kakšen uspeh je bil to! Veliko boljša pijača je od kokakole, v čaju je namreč poleg kofeina tudi teobromin, ki še dlje poživlja in celo spodbuja voljo. Koliko hektolitrov čaja bi potem potrebovali pri nas za vsak dan!

Besedilo: Bogi Pretnar
Foto: Suhyeon Choi/Unsplash

Preberite še: Čaj iz sončnice