Kako do perfektne domače pice

Najprej so bili gurmanski burgerji in kraft pivo, nato se je začelo vse več govoriti o picah in džin toniku. Predvsem o picah se še kar naprej veliko govori. In verjamemo, da je v vsaki družbi nekdo, ki se s testom za pice še za odtenek bolj poglobljeno ukvarja in ga zatorej obvlada najbolje – po možnosti ima nekje v garaži shranjeno posebno pečico, s katero na veselje vseh prijateljev gostuje na piknikih v bližnji soseski.

Za vse, ki imate radi domače pice, je tu nekaj nasvetov: pogovarjali smo se z Natašo Arčnik Pavlin - Natyo, ki z možem Krisom vodi v rastlinsko hrano usmerjeno podjetje, v prostem času pa se z največjo strastjo ukvarja s peko kruha in pripravo domačih pic.

Nataša Arčnik Pavlin z možem Krisom. (Foto: Špela Ankele)

Zamesimo testo

Dva načina sta: eden omenja droži, drugi minimalno količino kvasa, torej na kilogram moke dodamo nekaj gramov (svežega ali suhega) kvasa. Skupno jima je eno, in to je dolg vzhajalni čas. Tako je nujno, da se priprave domače pice lotimo že dan prej, preden bi jo radi spekli za kosilo ali večerjo, ponoči pa naj testo počaka v hladilniku, da bo počasi vzhajalo. Pomembno je, da ga tri ali štiri ure pred pečenjem vzamemo iz hladilnika, da se prilagodi sobni temperaturi.

Če povzamemo nekoliko bolj natančno: Nataša na kilogram moke uporabi 2 grama svežega kvasa, 25 gramov soli in med 650 in 700 grami vode. Količina vode je odvisna od moke, o tem, katero naj uporabimo, pa je sogovornica jasna – čim bolj kakovostno.

Takole oblikujemo že vzhajane hlebčke. (Foto: Špela Ankele)

Oblikujemo in spečemo

Testo slabo uro zatem, ko ga zamesi, razporedi na 240 gramov težke kepice. »Shranimo jih v primerne posodice, pri čemer je dobro, da so okrogle, in jih damo počivat v hladilnik na 4 stopinje Celzija za 24 ali 48 ur,« naniza še en nasvet.

Naslednji pomemben korak je oblikovanj, in sicer vzhajane hlebčke preložimo na pomokano površino (priporočamo ostro moko ali semolino) in jih s prsti oblikujemo od sredine proti zunanjosti, pri čemer pazimo, da ostane primeren, z zračnimi mehurčki zapolnjen rob.

Nataša nam je pokazala dva načina: eno pico smo spekli v klasični kuhinjski pečici, drugo v posebni pečici za pice, ki se ogreje krepko nad 400 stopinj Celzija. Enako testo in enak nadev sta dala povsem različne rezultate: medtem ko je v klasični pečici nastal trd in tudi suh rob, je imela tista, spečena v pečici za pice, mehurčkast, vabljiv in zelo prožen rob.

Kar je še zanimivo: tudi nadev je bil po peki videti drugačen, saj se je sir v klasični kuhinjski pečici spremenil v neprivlačno tekočino, na drugi pici pa je ohranil lepo in mamljivo strukturo.

Zanimanje za natančno pripravljene domače pice je vse večje.

Ko je na pekaču, jo še malo raztegnemo. (Foto: Špela Ankele)

Razlika je očitna: levo pica, spečena v klasični pečici, desna je bila pečena v posebni pečici za pice. (Foto: Špela Ankele)

Priporočamo še: Špargljeva juha: namigi Tomaža Kavčiča, da bo še boljša