Odprta Kuhinja

Kolumna sitne mame: Umetnost prehranjevanja na kavču

Odpri galerijo
A+   A-
Je obrok na kavču legitimno početje?



Ne, moja mami ni bila navdušena nad prehranjevanjem na kavču. Milo rečeno. Pravzaprav ga nekako ni dovolila (ampak ne ravno strogo), če smo čisto iskreni. Zato je bila to razvada vseh sester – če je ni bilo, smo se stisnile pod odejo in jedle iz skodelice na kavču. Ker prehranjevanje na kavču nikakor ni lahek podvig, veste? O, ne. Najprej. Krožniki ne pridejo v poštev, potrebujete skledico. Če je jed vroča, potrebujete krpo, ki jo pravilno podložite pod skledico, da ne bo pekla, ko si jo položite na noge (usedite se po turško ali z dvignjenimi koleni). Če imate podstavek za računalnik, ga lahko uporabite za pladenj, ampak to ni za profesionalce. Prehranjevanje na kavču iz neznanega razloga tudi ne vključuje vilic (razen za solato), noža pa iz logističnih vzrokov sploh ne. Zatorej – krpa (za podstavek za vročo hrano in da ne umažete kavča), skledica in žlica so ključni pripomočki, ki jih potrebujete. In dolg, naporen dan. Ta je predpogoj, da je prehranjevanje na kavču res v pravi užitek.

Ko sva z možem postala par, sem morala vse te argumente ponovno predstaviti. Veste, tudi moj redoljuben mož ni ravno ljubitelj prehranjevanja na kavču (ponovno zelo milo rečeno). Ampak ni kaj, odrasli si lahko privoščimo tudi svoje kaprice, kajne? Prava dilema je nastala z nosečnostjo – kako pa otroku prepovedati nekaj, kar mi počnemo? Odgovor – zakaj pa bi mu. Praviloma jemo za mizo, družinski obrok se bo vedno jedel za mizo. Družinski obrok je za naju vedno tisti, ko se v miru usedeva (usedemo) in poklepetava o dnevu, načrtih, razmišljanjih, dogodkih, občutjih. Med tednom je to nekakšna kočerja, mešanica kosila in večerje, navadno z ločenimi jedmi za vsakega jedca. Za vikend pa so družinski obroki ob sobotah kosilo, ob nedeljah pa obvezno zajtrk. Tisti daljši, umirjen, s posebnimi jedmi in dolgim klepetom. Mislite, da vas bom prepričevala, da najina nekaj-čez-leto-stara-malčica zdrži cel obrok z nama? Ne, lepo vas prosim. Preveč ima za odkriti v življenju, da bi v nedeljo zjutraj (khm, no dopoldan) dve uri sedela ob mizi. Se pa čas, ko zdrži z nama za mizo, podaljšuje. Ker tudi ona klepeta, ker si tudi ona privošči še kakšen priboljšek po kosilu in ker je vedno večja. In ker sva (si upava laskati) dovolj zanimiva družba, da ostaja z nama ob mizi.

To je najin kompromis – obrokov imamo doma vseh vrst. Od tistega ob pultu (ko jem sama, nikakor ne morem jesti za jedilno mizo, vedno si pogrnem na pultu), tistega na hitro, tistega za v roke na sprehodu, pa do tistih počasnih, ko smo v družbi. Tistih, ko nekdo je, drugi pa še nismo lačni in mu delamo le družbo s klepetanjem. In ni potrebe, da bi bili vsi obroki družinski in za mizo. Pomembno je, da je družinski za mizo tisti, ki ga pripravimo zato, da se družimo, da si podelimo dogajanja našega dneva, da se pogovorimo o načrtih, željah in sanjah družinskih članov. In če je ta dovolj bogat, mi lahko oprostijo tudi tistega na kavču. Ker se bova lahko kdaj obe stisnili pod odejo in ga pojedli – če seveda gospodična ne bo redoljubna po očetu. Potem se mi obeta še eno argumentiranje. Po njem pa sladoled na kavču. Ker je tam najboljši. In pika.
Preberite še ostale kolumne sitne mame:


Moramo pri otroški hrani obvezno prevzeti eko-bio-obsesijo?

Zakaj ne znam skuhati golaža?

Razkritje najboljšega soparnika za pripravo hrane

Koliko zarečenega kruha moramo pojesti in zakaj sem sitna mati?

Naslovna fotografija: Thinkstock
Datum Objave: 24.1.2018 ob 15:01

Več iz te teme:

otrocikolumna sitne mameprehranjevanjemanire

Naročite se na e-novice:

Martina Marušič KosAvtor na portalu Odprta kuhinja