Na obisku pri Nini Vastl: Kakšne barve je duša rastlin?

Nina Vastl (Mojdom) nam je pokazala, kakšne barve so duše rastlin, mnoge med njimi imate na krožniku.

Njena delavnica v prvem nadstropju stare meščanske hiše v Škofji Loki je neke vrste herbarij: etikete na koščkih tekstila kažejo, kaj vse je mogoče uporabiti. Vam gre na živce japonski dresnik, ki s pritajeno silo razdira asfalt? Porabite ga za frtaljo ali si obarvajte blazino. Medeno rjave barve bo. Ne morete nehati nabirati bezga, že zdaj pa veste, da ne boste porabili toliko sirupa in se vam ocvrt že upira? Kaj pravite na prtičke v nežni krem barvi? Spomladi se obdajate z narcisami, jeseni pa grabite orehovo listje? Veste, da imate v teh dveh rastlinah krasno rumeno in rjavo barvilo?

Kaj pa avokado? Lahko se omejimo samo na to, da jemo njegovo meso. Lahko pa je mnogo več: če ju znamo prav obrniti, sta pri avokadu uporabni tudi peška in celo usnjata lupina. Odlično naravno barvilo sta, sposobno čudeža: iz tega v celoti zelenega sadeža se pojavi krasna, nežna rožnata barva.

Nina Vastl pravi, da je do zdaj poskusila tekstil barvati s kakimi štiridesetimi vrstami rastlin in njihovih delov, in strne takole: »To je bolj za kose, ki se ne perejo pogosto. Te barve niso fiksirane s sintetičnimi dodatki, ampak se vežejo neposredno na tekstilna vlakna. Ni pa najbolje, da so izpostavljene močni sončni svetlobi, kajti prej bodo zbledele. Ob barvo pa v stroju ne bodo šle tako zlahka,« pravi in utemelji z zdravorazumsko razlago o tem, kako težko se znebimo madežev, ki jih dobimo na svetlo blago, ali kako dobro se držijo novi odtenki na po nesreči razbarvanem perilu.

Barvanja z naravnimi barvami se je učila pri še eni gorenjski mojstrici te obrti, Ladki Peneš, pa stanuje v Škof­ji Loki, starodavnem mestu, kjer je tradicija barvarstva od nekdaj zasedala pomemben prostor v ljudski manufakturi. Ni še prišla do trenutka, ko bi se ji izpolnile sanje in bi imela lastno trgovino z opremo za dom, zdajšnji obseg dela je ravno pravšnji za Etsy in tu in tam kak sejem umetne obrti. Pa tudi sicer se ta vrsta tekstila izključuje z množično proizvodnjo. Ni v isti filozofiji čuječnega pogleda na naravo, rastline in njihovo skrivno barvito dušo. Je pa malo škoda: več različnih virov uvršča industrijo sintetičnih barv med največje onesnaževalce, kar naravne barve vsekakor niso. Po svoje so recikliranje, poraba pogosto odpadnega, pogosto pa tudi zdravilnega: ni privlačna misel na spanje v rjuhah iz naravnega lanu, obarvanega s kurkumo, ki je znano koristna za zdravje?

Priporočamo še: Ninina dresnikova omleta

Moj dom na divje

Nina Vastl se ni zadovoljila z ugotovitvijo, da ima, figurativno, avokado uporabno samo meso. Dobra dediščina od doma, s travnikov in iz gozdov njenega otroštva. Po izobrazbi je arhitektka, vendar je bilo življenje z naravo vedno nekje v ozadju. Nekega dne pa se je znova začelo prebijati v prvi plan. Navade in veselja iz otroštva so kot dresnik: nazadnje najdejo pot.

Službeno se od nekdaj ukvarja s snovanjem enodružinskih hiš. Začela je z lesenimi finskimi masivnimi hišami Honka in nadaljevala v Marlesu in Jelovici, kjer še vedno dela, kot samostojna arhitektka.

Zaradi nejasnosti s službo in nekoliko zaradi prepričanja, da bo vendarle treba preživeti še s čim drugim, so na dan z večjo silo znova privrela njena druga zanimanja: narava in vse, kar je mogoče dobiti iz nje. Postala je samostojna podjetnica, to je bilo konec leta 2013. Še dandanes vodi otroške delavnice z imenom Na divje – ravno na dan, ko smo jo obiskali, so imeli na programu barvanje z naravnimi barvili.

Priporočamo še: Bezgov sirup, kot ga pripravi Nina Vastl

Pravzaprav je zanimivo, kakšne poganjke je narava ves čas delala v njeno delo še v času študija; diplomirala je iz enodružinskih hiš, s predlogom sanacije zapuščene gramoznice na Sorškem polju. Zamislila si je, da bi brežine zapolnili s permakulturnimi ničenergijskimi hišami. Samo omenimo: to je bilo v času, ko je bila ta tematika še v povojih. Potem se je vpisala na podiplomski študij. Res nenavaden. Na fakulteti za arhitekturo, biotehniški fakulteti in likovni akademiji je našla skupni imenovalec, vrtičkarstvo, in postala prva specialistka za to temo.

Leta 2015 se je znova z večjo silo oglasila tudi stara ljubezen do tekstila; Nina je verjetno edini otrok na svetu, ki je za valeto dobil ročne statve, in po tečaju pri družinski prijateljici v Kamniku se je vrnila z novo suknjico, doma narejeno blago in na roke sešito. »Življenje je praznik« je veliko let pozneje natisnila na serijo doma zašitih platnenih vrečk – in jih osupla vse prodala na novoletnem sejmu. Zamislila si je linijo izdelkov za dom iz naravnih materialov: lan, volna, surova svila, konoplja, koprive, ramija, najprej vse v »naravnih« barvah, samo ročno šivano ali tiskano z zelo enostavnimi likovnimi elementi (krog, črta, ploskev). Potem so prišle barve, najprej klasične tekstilne, potem je počasi spoznavala in postajala navdušena tudi nad naravnimi. Tekstil se je vrnil na velika vrata.

Res, kdo ve, kako bi bilo, če bi imela službo od devetih do petih; toliko loncev že ne bi mogla premetavati, kot jih zdaj. Zjutraj na njenem štedilniku brbotajo barvila, potem mora pristaviti za kosilo, kajti ima štiri otroke, ki rastejo kot konoplja. Vse barva doma; manjše kose v loncu na štedilniku, kjer nekaj ur malce pod vreliščem predajajo tekstilnim vlaknom barvne delce, večje kose v pralnem stroju. Nakuha barvni ekstrakt in ga nekaj litrov zlije v boben. Rezultat je lepa enakomerna barva.

Kaj vse že »je«

Vsemu temu barvanju in življenju z naravo je skupno nekaj: permakulturni način razmišljanja. Nina Vastl je bila med soustanoviteljicami tega gibanja pri nas. To je tisti način, ki poišče ali oblikuje sisteme, v katerih elementi, ki v naravi že so, podpirajo drug drugega tako, da je za vse bolje: da ni odpadkov, da ni veliko dela, da vse od zemlje do vremena in ljudi deluje v sinergiji. Na koncu se vse smiselno zloži skupaj …

Pa še to je rekla Nina Vastl: pogosto jo prav osupne, kaj vse okrog nas že »je«. Glede na njeno filozofijo se tudi ni čuditi odgovoru na vprašanje, kako da ne stanuje v enodružinski hiši, ki bi si jo sama zgradila po svojih ekoloških principih: z možem raje sanjata o tem, da bi našla popolno staro hišo, ki bi jo obnovila in pri kateri bi že rasla stara drevesa. Med katera bi napeljala vrv in bi se na njej lahko na svežem zraku sušilo perilo …

Dresnikovo barvilo

Za barvanje prtička velikosti 30 x 40 cm potrebujemo najmanj 50 velikih listov dresnika.

Postopek

1. Liste skuhamo v poljubni količini vode, vre naj rahlo (kot pri juhi) eno uro.

2. Potem barvilno tekočino precedimo skozi tkanino in jo spet pristavimo na ogenj.

3. Mokro in oprano tkanino – najbolje svileno ali volneno, na živalska vlakna se rastlinska barvila veliko lepše »primejo« kot na rastlinska – damo v lonec z barvilom in spet počasi kuhamo eno uro. Tkanino ves čas mešamo in obračamo.

4. Po eni uri blago speremo najprej v mlačni vodi, potem v vodi, ki smo ji dodali čistilo za pranje posode, nato speremo do čistega.

5. Posušimo v senci.

Barvilo iz avokada

Za barvanje prtička velikosti 30 x 40 cm potrebujemo peški in olupke 2 avokadov.

Postopek

1. Peški narežemo, olupke pa očistimo avokadovega mesa.

2. Oboje skupaj eno uro kuhamo v manjši količini vode (tako da jih voda le prekriva) – vre naj rahlo (kot pri juhi).

3. Barvilno tekočino precedimo skozi tkanino.

4. Peške in olupke spet skuhamo in to lahko ponovimo štirikrat, celo petkrat. Tako bomo dobili lepo koncentrirano barvno raztopino. To spet pristavimo na ogenj.

5. Mokro in oprano tkanino damo v lonec z barvilom in spet počasi kuhamo eno uro, ves čas mešamo in obračamo.

6. Po končanem barvanju spiramo po enakem postopku: v mlačni vodi, še enkrat v vodi, ki ji smo ji dodali čistilo za pranje posode, in tretjič do čistega.

7. Posušimo v senci.

Barvilo iz bezgovih cvetov

Za barvanje prtička velikosti 30 x 40 cm potrebujemo najmanj 50 cvetov.

Postopek

1. Cvetove, ki so ostali pri izdelovanju bezgovega sirupa, eno uro kuhamo v poljubni količini vode. Vre naj rahlo, kot pri juhi.

2. Barvilno tekočino precedimo skozi tkanino in jo spet pristavimo na ogenj.

3. Tkanino, ki naj bo mokra in oprana, najbolje naravna, damo v lonec z barvilom in spet počasi, pod vreliščem, kuhamo eno uro. Operemo in posušimo kot pri drugih naravnih barvilih.

Preberite še: Pecljev in koščic nikar ne mečite v smeti

Fotografije: Tomi Lombar

Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed

Delo Časopisno založniško podjetje d.o.o.
Dunajska 5
1509 Ljubljana