Kolumna sitne mame: prva torta

Komu je pravzaprav namenjena prva torta in kakšna je najboljša?

Ja, zagotovo sem Pinterest mama – tista, ki ima svoje table polne idej in nenehno ustvarja sama vse, kar se le da (ampak table so polne še od takrat, ko nisem bila mama, saj jih vztrajno polnim s pekovskimi idejam). Ja, sem mama, ki bo zabavo za otroka priredila z ujemajočimi se vabili (hvala sestri, grafični oblikovalki) z okraski in torto, s hrano za vse okuse in starosti. Vem, otroku naj to ne bi nič pomenilo – morda ne zdaj, ji bo pa čez nekaj let, da sem se potrudila – ne le kot za vse druge, ampak še veliko bolj. In ja, pečem torte in vem koliko truda, časa je v vsaki lepi torti. Pa vseeno.

Ko sem si shranjevala ideje za torte za prve rojstne dni, sem opazila, da jih lahko razdelimo v dve skupini. Ali so to umetelne večnadstropne torte, prekrite s sladkorno maso in spremljavo raznih sladic. Po možnosti z motivom najljubše … uf … risanke (pri enem letu … uf … o neprimernosti tega tukaj ne bomo, ker je kulinarična kolumna – samo tole: že večje otroke je treba odvrniti od televizije, kaj šele dojenčke). Ali pa so to »torte« – gresi, riževi pudingi in podobno, nekoliko okrašeni, da lahko opravijo funkcijo torte. In za prve vrste tort je v skupinah mam ogromno vprašanj, kje se naročajo torte za otroke za prvi rojstni dan. To so vprašanja na temo cene, motiva, pa da je torta dobra. Dobra za povabljene, ne za otroka. Nihče se ne vpraša, ali je klasična torta res prava izbira za otroka. Tudi ponudniki se ne – čeprav jih spremljam, še nisem videla, da bi katerakoli od slovenskih slaščičarn ali posameznih slaščičarjev ponujala torto, primerno za dojenčke … izbire sladic za posebne moderne diete sicer ne manjka … za otroke je pa vseeno, kaj jedo, kajne? Zakaj se toliko mesecev truditi in dajati otroku otroško hrano, če ga potem za rojstni dan napolnimo s sladkorjem, praški in nutello? Ker bo menda sicer prikrajšan. Hm. Otrok ali starši?

Z malo truda se da doseči kompromis – narediti torto s tako minimalno uporabo sladkorja, da je za otroka povsem sprejemljiva. In dovolj sladko, da bo všeč tudi gostom. Posebno, če so torte večnadstropne – zakaj ne bi bilo eno nadstropje namenjeno prav potrebam slavljenca? Se da, se da. Verjemite. Vam povem iz lastnih izkušenj – in povem vam lahko tudi, da so jo povabljeni zelo radi jedli, nekateri še raje kot »navadne« torte ob njej. Ne veste, kako? Tukaj sta dva možna recepta, lahko pa se še poigrate. In ne, ni čokoladne različice, ker je čokolada za tako male otroke neprimerna.

Pa tudi okraske se da narediti kompromisno – s kremo in zgolj figuricami iz mase, ki pa naj je (prosim lepo) dojenček vseeno ne poje. Tole je zaloga sladkorja nekje do polnoletnosti. Pa še kakšna palčka in karton, pa je torta pripravljena. Poglejte malo za golimi tortami, pri teh se dobi ogromno dobrih zamisli.

In še nekaj … torte za razbijanje. Zakaj? Ker je moderno imeti foto seanso s torto v živih barvah, ki jo otrok uniči. Luštno? Res? Ob vsej zavrženi hrani, ob lakoti, se igramo s hrano? In pripravimo hrano samo zato, da jo lahko otrok uniči – ker je naš sonček in zakaj si tega ne bi privoščili, kajne? Največji svetovni šefi se trudijo z ozaveščanjem o nezavrženi hrani, o spoštovanju hrane, mi pa otroke že od malega napačno usmerjamo. Nekoč so nam žugali »s hrano se ne igra« tako v šoli, vrtcu kot doma, začenši s starši. Danes morajo prehranski strokovnjaki žugati … staršem. Pomislite, prosim. Samo zato, ker je lušno, ker je na spletu, ker je imela tako soseda/prijateljica/blogerka/znana oseba, še ne pomeni, da je ustrezno in najboljše, kar lahko ponudite otroku. Navsezadnje: najbolj simpatične so prav fotografije torte z otrokom v objemu staršev. Četudi amaterske.

Preberite še ostale kolumne sitne mame:
Ne zganjajmo drame ob enem krofu
Umetnost prehranjevanja na kavču
 Čigavo mesto je v kuhinji?
Moramo pri otroški hrani obvezno prevzeti eko-bio-obsesijo?
Zakaj ne znam skuhati golaža?
Razkritje najboljšega soparnika za pripravo hrane
Koliko zarečenega kruha moramo pojesti in zakaj sem sitna mati?
Martina Marušič Kos
Martina Marušič Kos

Verjamem, da je kuhinja prostor za družino, kot je bila nekoč. Ob jedilni mizi in dnevni sobi. In verjamem, da bomo nekoč preuredili kuhinjo tako, da se mi izpolnita dve največji želji: da bi imela prostor za pekače kje drugje in prazno pečico ter pult za mikser in nujne aparate, da bi bili vedno na voljo in jih ne bi bilo treba vsakič vleči iz omar.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed

Delo Časopisno založniško podjetje d.o.o.
Dunajska 5
1509 Ljubljana